Ko si enkrat v finalu, je kolajna zelo blizu

Ljubljana – Za karavano smučarskega teka se bo danes začela novoletna turneja, sodeč po ugledu med tekaškimi velesilami prav prestižno tekmovanje. Slovenska vrsta se bo tokrat predstavila le s tremi aduti. O turneji kot tudi ciljih sezone in občutkih po poldrugem letu v Sloveniji smo se pogovarjali z italijanskim strokovnjakom Stefanom Saraccom, glavnim trenerjem slovenske izbrane vrste.

Vstopili ste v drugo sezono vodenja slovenske reprezentance, ki vseh vaših ambicioznih ciljev še ni uresničila – kako lahko ocenite to dobo?

Ti dve sezoni moramo zelo jasno ločiti med seboj. Pred enim letom sem ekipo šele spoznaval. Seveda je bilo pomembno pripravljalno obdobje, toda pozneje te tudi na tekmah doleti marsikatero novo spoznanje. Zadovoljen sem bil z nekaterimi dosežki, tudi napredovanjem mladih, denimo v moški konkurenci, opazil sem izjemen talent Anamarije Lampič, se razveselil, da se je vpisala na seznam zmagovalk za svetovni pokal. Letošnja zgodba pa je malce drugačna.

Zdaj seveda vodstvo zveze kot tudi tisti del športne javnosti, ki že leta in leta podrobno spremlja slovenski tekaški utrip, pričakuje uresničevanje ambicioznih ciljev. Kako daleč ste pri svojih načrtih?

Nikakršne skrivnosti ni, da je tako zame kot tudi druge delujoče v zimskih panogah osrednji cilj sezone kar najbolj uspešen olimpijski nastop. Ničesar ne moremo prehitevati, a iz zornega kota slovenske tekaške reprezentance si želim, da bi bili v Pjongčangu uspešnejši, kot smo bili na našem največjem tekmovanju prejšnje zime, nordijskem SP v Lahtiju.

Vaša želja je povsem razumljiva, pa je tudi uresničljiva glede na pomanjkanje vrhunskih dosežkov v dosedanjem delu sezone?

Vem, prvi izidi niso ravno vrhunski, toda premik navzgor je po slabem štartu opazen. Za zdaj pri naših vodilnih tekmovalkah opažam pomanjkanje tekmovalnega občutka, zmagovitega ritma, največja težava se očitno skriva v izzivu kvalifikacijskega nastopa.

Opažate premalo psihološke trdnosti in samozavesti?

Ne, sploh ne gre za psihologijo.

Za kaj pa?

Tekma zahteva spopad s številnimi odločitvami, v tekmovalnem ritmu moraš delovati pravilno. Zato je bil zadnji trening v Planici in na Pokljuki zelo pomemben. Tudi preizkus ob zadnjem koncu tedna za državno prvenstvo je bil koristen.

Glede nastopa na novoletni turneji pa ste se odločili le za trojico, Anamarijo Lampič, Vesno Fabjan, Miho Šimenca?

Vsekakor bi bila na tem seznamu lahko vsaj še Katja Višnar, toda sama se je odločila ostati na severu in res temeljito nadaljevati vadbo za olimpijske igre. Trenirala bo tudi na nadmorski višini 1600 m v Italiji, dejal sem vam, da so za nekatere priprave v teh dneh dejansko pomembnejše od udeležbe na turneji.

Kako pa načrtujete nastope omenjenih treh, ki bodo tekmovali na turneji, a jo bodo predvidoma, podobno kot v prejšnjih letih, sklenili pred zadnjo etapo?

Po tej plati bo podobno kot v preteklosti. Anamarija bo predvidoma nastopila še v Oberstdorfu, kako bo z Vesno in Miho, bomo še videli. Če bosta v dobri tekmovalni formi, bosta turnejo najbrž nadaljevala po tej prvi švicarski postaji tudi na omenjenem nemškem prizorišču. Drugače pa ju čaka nadaljevanje treninga.

Januarja bo sicer v slovenski reprezentanci posebej podčrtan svetovni pokal v Planici – se ga veselite? Prvič boste namreč v trenerski vlogi vodili našo izbrano vrsto na domači tekmi, povrhu bodo ob progi med navijači številni vaši rojaki.

Povsem na jasnem sem si, da bo ta tekma za našo reprezentanco posebna, toda zame so še vedno z naskokom najpomembnejše olimpijske igre.

Kakšen bo vaš cilj v Pjongčangu?

Kolajna.

Mar ne bi bili zadovoljni že z nastopom v finalu ženskega šprinta, ne nazadnje ga v tej sezoni slovenske reprezentantke še niso dosegle?

Že, že – seveda je uvrstitev v finale poglavitna, toda ko si enkrat med šesterico, si nato hitro tudi med najboljšimi tremi, mar ne?