Ko si redno med deseterico, so stopničke vedno blizu

Včerajšnja siva in deževna nedelja je mnoge obdržala doma. Še posebej pa tiste športne navdušence, ki so se razveselili spremljanja premiere sezone svetovnega pokala v alpskem smučanju. Tudi v drugih panogah na snegu se bo kmalu dvignil zastor, o izzivih predolimpijske zime smo se pogovarjali z Enzom Smrekarjem, predsednikom Smučarske zveze Slovenije.

Ob koncu tedna so skozi vrata sezone, zadnje pred olimpijsko 2017/18, vstopili alpski smučarji. Kmalu jim bodo sledili še drugi akterji zimskih aren – kaj se je pravzaprav pod streho zveze dogajalo v zadnjih tednih in mesecih poletnega zatišja?

Zelo pomembno je, da je bilo res opazno zatišje. Dejansko je bilo drugače kot v prejšnjih letih. Tokrat nas pač ni bilo v odmevnih zgodbah na naslovnicah, v pisarnah in na prizoriščih za trening smo se vsi skupaj pripravljali v miru, cilji so seveda ostali visoki. Izpeljali smo tudi nekaj novosti, kar me prav veseli. Prvič smo dali na trg album s sličicami zimskih športnih junakov, lotili smo se sodelovanja z Obrtno zbornico Slovenije, pripravljamo še nekatere projekte. Tudi zato, da bi nadaljevali relativno mirno finančno obdobje. Prav zato so se tudi športniki lahko v poletnih dneh pripravljali v miru.

A dobro veste, da so pričakovanja javnosti v Sloveniji, ko gre za panoge SZS, vedno znova visoka. Kako vštric z vašimi ambicijami in željami privržencev?

Moram vam prikimati, povsem jasno mi je, kako je glede prepoznavnosti smučarskih panog pri nas. To zagotovo ohranja svoje prednosti. Ko se pogovarjamo o TV prenosih ali s potencialnimi pokrovitelji, imamo nekoliko lažje izhodišče, kot bi ga morda imeli kje drugje, a to je treba iz leta v leto potrjevati, povsem se zavedamo pomembnosti uresničevanja ciljev.

Letvica zadnjih let je visoko.

V zadnjih petih letih smo bili iz zime v zimo boljši. Spomnite se le tiste imenitne šampionske sezone Tine Maze z rekordnim številom točk v svetovnem pokalu. Šlo je za novi mejnik. Črnjanka je nato še blestela, nikakor pa ni bila osamljena v svetovnem vrhu, ko gre za člane naše smučarske družine. Hitro sta, ko je bilo treba, štafeto zmagovalcev prevzela Jakov Fak in Žan Košir, sanjsko poglavje je nato pisal Peter Prevc s svojo druščino skakalcev.

Kako se sploh, zdaj s časovne oddaljenosti, ozirate k zadnji sezoni 2015/16?

Zabeležili smo rekordnih 65 uvrstitev na stopničke tekem najvišje ravni in tako odgovorili dvomljivcem glede pomislekov o najbolj priljubljeni in uspešni športni zvezi pri nas. Ne nazadnje tako upravičujemo vlaganja pokroviteljev, ni razloga, da globalno ne bi bili zadovoljni s prejšnjo sezono.

A pri prepoznavnosti posameznih panog ne gre le za vrhunske dosežke, temveč tudi za organizacijo velikih prireditev. Na novem nordijskem štadionu v Planici tekme svetovnega pokala v teku v predolimpijski zimi ne bo …

Žal ne, tekaško elito bomo gostili na dve leti. Sam se spogledujem z novim izzivom, da bi namreč imeli postajo svetovnega pokala v nordijski kombinaciji. Sicer pa sleherna organizacija zahteva precej resnih nalog, obenem so domače tekme pomembne tudi za našo blagajno. Poglejte, letni proračun SZS znaša 11 milijonov evrov, iz sistemskih sredstev dobimo le 1,4 milijona. Sponzorji prispevajo 6 milijonov evrov, nekaj pa tudi tekme svetovnega pokala, zlasti te, ki so že dolgo v koledarju – Planica, Kranjska Gora, Pokljuka, Maribor. Za zdaj ni napovedi, da bi pri mednarodni zvezi prihodnost prireditev najvišje ravni na naših tradicionalnih prizoriščih kakorkoli ogrožali, še več, spogledujemo se s kandidaturami za prirejanje svetovnih prvenstev. Pa četudi se bomo morali pomeriti z bogatejšimi tekmeci.

Nazadnje ste sicer doživeli poraza – Planica ni bila uspešna pri kandidaturi za SP v nordijskem smučanju, Pokljuka pa ne za prvenstvo v biatlonu …

Ni vsaka kandidatura uspešna, a vztrajnosti nam ta razpleta ne smeta vzeti. Smučarskemu svetu moramo predvsem pokazati, da nismo muha enodnevnica, ki bo po spodrsljaju kar tako izginila iz tega prostora.

Pa vseeno – kako gledate na neuspešno zgodbo teh zadnjih kandidatur?

Predvsem bi najprej poudaril, da je moje stališče malce drugačno, kot je morda navzoče v javnosti. Mnogi namreč kandidature jemljejo kot prav posebna tekmovanja. Dobro, seveda je to neko tekmovanje, ko se predstavljajo ponudniki, komisija pa to oceni in izbere. Toda zame to ne pomeni, da so drugi, če jim rečete poraženci, manj vredni. Eden mora biti izbran, drugače v takšnem sistemu ne gre, toda kot sem vam dejal, predvsem je pomembno vztrajati, pokazati resnost, pristop, razgrniti drugim prizoriščem in vodilnim iz smučarskega sveta svojo vlogo in jasno željo, da bi tekmo svetovnega pokala radi nadgradili tudi s prvenstvom.

Torej boste in s Pokljuko in Planico še vztrajali?

Če le pomislim, da je Oberstdorf dobil prvenstvo v petem poskusu, mi je pri priči jasno, da je pot do pridobitve največjega tekmovanja v določeni panogi, naj si gre v tem primeru za biatlon ali pa klasične discipline v nordijski družini, zelo težka. Res si ne želim iskati izgovorov, toda za nekaterimi kandidaturami so čvrsto zadaj dežela, mesto, močno gospodarstvo. Vem, nikomur ni prav, ko pride na izbor in mora potem počakati na naslednjo priložnost, a zdaj je res za nas najbolj pomembno, da ne izgubimo naših rednih prireditev in tako ohranimo nenehno navzočnost na koledarju. Iz leta v leto je namreč več novih prirediteljev, vsi sanjajo o tem, da bi radi imeli tekme svetovnega pokala. In če se vrnem, da je Oberstdorf petkrat kandidiral, da je dobil prvenstvo, se podobno lahko zgodi tudi nam. Upam pa seveda, da bomo imeli prvenstvo hitreje.

Zadnji finale svetovnega pokala v Planici je sploh začrtal mejnike. Še nikdar arene niste razprodali tako zgodaj, Prevčeva pravljica je botrovala evforiji. Kaj je pravzaprav ta sklepna velika predstava v Gornjesavski dolini prinesla smučarski zvezi?

O številkah smo poročali, pri tem ni nikakršnih skrivnosti in ugank. A tekma je bila dejansko v primerjavi s preteklostjo prav posebna. Najprej tudi zavoljo četrtkove tekme, ko smo nadomeščali eno od preloženih v sezoni, prireditev smo prvič gostili v našem novem nordijskem centru. In če k temu dodate še vrhunske izide slovenskih reprezentantov v prejšnjih mesecih, že zagotovljen kristalni globus Petra Prevca in še čudovito vreme, potem je jasno, da je bila Planica 2016 prav posebna.

Kako ponoviti njeno odmevnost, če vsega naštetega ne bo?

Ne glede na vse je Planici vedno znova pripadalo posebno mesto v srcih mnogih prebivalcev Slovenije. Tudi ko ni bilo izidov na ravni prejšnje sezone, je bil obisk vedno dober. Res pa je, da je zdaj infrastruktura v dolini bolj prijazna, udobja in reda je več. Sleherna prireditev pa ti lahko ponudi tudi kakšno pomembno spoznanje. Po zadnjih izkušnjah smo tako že pred dvema tednoma začeli predprodajo vstopnic za naslednji planiški finale sezone, torej za marec 2017. Radi bi se namreč izognili gneči in preplahu okrog nakupa v zadnjih dneh. Naj se ljudje v miru odločijo, kdaj in v kakšnem številu bodo prišli v Planico, za nas pa bodo podatki o prodaji vstopnic koristni, da pač pravočasno uredimo ali izboljšamo dostopne poti, tribune in podobno.

Pred dnevi nam je v posebnem pogovoru Janne Ahonen, finski velikan smučarskih skokov, dejal, da je pred Petrom Prevcem zdaj težka naloga ubranitve izjemnih lovorik, a da ne dvomi o njegovih sposobnostih. Kako vi gledate na prihodnost prvega slovenskega junaka zadnje smučarske zime?

Kajpak prikimam gospodu Ahonenu. Dejansko pa imamo zdaj na zvezi pomembno nalogo brzdati vso to evforijo. Res je čudovito, ko naš športnik zmaguje, nikakor pa ne bo po tej poti lahko nadaljevati. Petrov podvig, ko je v prejšnji zimi zmagoval kot za stavo, je za globok priklon, tako telesno kot psihično gre za zares močnega tekmovalca. Veseli me pa, da imamo še precej adutov, ne le med skakalci, za nove vrhunske dosežke. Meni je vedno najbolj pomembno, da ohranjamo uvrstitve med najboljših deset. Ko si te sledijo, stopničke niso več daleč, nato pa napoči čas tudi za šampione Petrove ravni.

In v ta razred je dolgo sodila tudi Tina Maze. Zdaj je v Söldnu dejala, da se poslavlja od tekmovalnega športa, predvidoma bo nastopila le še v Mariboru – kako gledate na njeno odločitev?

Prav z veseljem sem ji prisluhnil na tej novinarski konferenci. In kakršnakoli bi bila njena odločitev, bi jo pri zvezi, kot vedno doslej, podprli. Res smo lahko ponosni nanjo, želim ji obilo uspeha tudi v letih po koncu tekmovalne poti.

Jo lahko pričakujemo v kakšni vlogi na zvezi, ki se ji je denimo pred to sezono pridružila Špela Pretnar, zdaj sodelavka pri stikih z javnostjo?

Lepo je, ko se upokojeni športniki priključijo delu matične zveze, res pa je zdaj zgodaj napovedovati, kako bomo sodelovali s Tino. Pota športnikov so različna, najprej ji bomo zaploskali na Pohorju, nato bomo videli, kaj bo delala v prihodnje. V naši smučarski družini smo imeli lepo število asov, nekatere še danes srečujemo pogosto, drugi pač uživajo na drugih področjih.