Ko splezaš na šesttisočaka, je na strelišču manj stresno

Laura Dahlmeier se je pred slabim letom dni na Pokljuki veselila četrte od zdaj skupno sedmih posamičnih zmag v svetovnem pokalu, tokrat bo na Rudno polje, ki bo najboljše biatlonce sveta gostilo od petka do nedelje, pripotovala kar v majici vodilne. Triindvajsetletna Nemka, ki je zablestela na marčnem svetovnem prvenstvu v Oslu, je sicer med najresnejšimi kandidatkami za osvojitev velikega kristalnega globusa.

Odkar so se Nemke z Martino Glagow v sezoni 2002/2003 razveselile prve skupne zmage v svetovnem pokalu, za njih še nikdar ni nastopila tako dolga suša, kot jo čutijo ta čas. Zadnja šampionka z nemškega prostora je bila namreč v sezoni 2011/12 Magdalena Neuner (pri moških 2006/07 Michael Greis), zdaj naj bi nekoč zelo priljubljena biatlonka dobila svojo naslednico. Potem ko je pred štirimi leti debitirala v svetovnem pokalu, je namreč Dahlmeierjeva že v predlanski sezoni nakazala, da so pred njo še izjemni uspehi, saj je dosegla dve zmagi, na svetovnem prvenstvu v Kontiolahitju pa se veselila srebrne kolajne v zasledovanju (in zlate s štafeto), prejšnja zima je visokoleteče napovedi le potrdila. Štiri zmage v pokalu in kar stoodstoten iztržek kolajn na svetovnem prvenstvu (zlata v zasledovanju, srebrna v tekmi s skupinskim štartom in bronaste na posamični preizkušnji, šprintu in s štafeto) so jo izstrelile med vroče kandidatke za skupno zmago.

»Domišljavo bi bilo pričakovati, da se bo kaj takšnega ponovilo. To prvenstvo je bilo senzacionalno in še vedno se zdi kot sanje,« se spominja 23-letnica iz Garmisch-Partenkirchna, ki navdušuje z mirnostjo in marljivostjo, njeni tekaški časi so med najboljšimi, prav tako strelski rezultati, ko se oboje dopolnjuje, jo je težko premagati. »Laura je ta čas ena najbolj popolnih biatlonk na svetu,« pravi glavni trener nemške ženske reprezentance Gerald Hönig, pri čemer si sama ne želi postati nova zastavonoša te ekipe, saj sebe ne vidi kot št. 1, ker da so v močni izbrani vrsti vse tekmovalke na približno enaki ravni.

A da od kolegic odstopa, je dokazala spet že ob uvodu v novo sezono, saj je zmagi na 15-kilometrski preizkušnji v Östersundu dodala še 4. mesto v šprintu in drugo v zasledovanju ter prvo postajo zapustila kot vodilna v skupnem seštevku. Obleči majico vodilne je bila njena velika želja, seveda pa ne želi prehitevati dogajanja že takoj na začetku tekmovalnega leta in si nalagati bremena v obliki skupnega zmagoslavja. »Ti rezultati so seveda odlični, a pojdimo lepo počasi. To so bile vendarle šele prve preizkušnje, pred nami je še veliko tekem, marsikaj se lahko zgodi, moram ostati mirna in prizemljena. Zmage v skupnem seštevku si ne želim zastavljati kot veliki cilj, saj bi bil v tem primeru pritisk na vsaki tekmi preprosto prevelik. Želim si čim več stanovitnosti, ostati zdrava ter najboljše predstave pokazati na svetovnem prvenstvu v Hochfilznu. Rezultati bodo tako prišli sami od sebe,« pravi Bavarka, ki se bo na SP še posebej osredotočila na najdaljšo preizkušnjo, zdaj ko je dokazala, da lahko zmaga tudi v tej disciplini, četudi sicer najbolj uživa v neposrednih dvobojih z drugimi dekleti, saj to v njej vzbudi morilski nagon.

Kariera ne bo dolga

Želja Dahleimerjeve je seveda nadaljevati začeti niz rezultatov in kaj lahko bi ji pri tem pomagala tudi sproščenost, ki je posledica tega, da biatlon še zdaleč ni vse v njenem življenju. Pritiska je tako precej manj, da bi se visoke ambicije spremenile v oviro, pa pri njej skorajda ni mogoče. »Toliko drugih stvari si želim početi v življenju,« pravi, pri čemer so njena posebna strast hribi in gore. V bistvu so kar njen drugi dom, tam se počuti odlično, zato ne čudi, da se po koncu zadnje biatlonske sezone ni odpravila na počitnice, kjer bi ležala s knjigo na plaži, ampak se je odločila, da si izpolni dolgoletno željo, in se je maja odpravila v – Nepal. S prijatelji je v štirih tednih dosegla vrh dveh šesttisočakov.

»Bilo je dih jemajoče,« je ocenila, pri čemer se je odprava na goro Ama Dablam (6814 m) zaradi zelo težavnih vremenskih razmer znašla pred velikimi izzivi, a se na koncu varno vrnila v bazni tabor. Izkušnja je bila na koncu vseeno zelo pozitivna, Dahleimerjeva je v nekem povsem drugem svetu, ki ima v njenem življenju posebno mesto (na SP v Oslu je del denarne nagrade namenila 16-letnemu menihu, ki je bil izgnan v Indijo, saj ji je blizu ideja o vračanju družbi, če je pač to mogoče), našla notranje ravnovesje, zaradi česar bo le še močnejša. Ob tem ji izkušnje iz gora, kjer so potrebne življenjske odločitve, izjemna telesna pripravljenost in osredotočenost, v vsakem primeru pridejo zelo prav tudi v biatlonu. »Plezanje sprošča, zato tudi z več tisoč ljudmi za hrbtom ob zadnjem streljanju ne občutim pritiska, vse lahko obvladujem,« pravi ta čas vodilna biatlonka, ki je za razliko od svoje silovitejše predhodnice precej bolj avanturističnega duha.

A z Neunerjevo si tako ali tako ne želi primerjav. Lena je bila Lena in Laura je Laura. Pika. Nemki pa bi vendarle lahko imeli – ob uspehih – v bližnji prihodnosti še eno stično točko. Neunerjeva je namreč že pri 25 letih končala izjemno kariero, Dahlmeierjeva že zdaj napoveduje, da je prav dolgo v smučini ne bomo gledali. »Ta čas je vse skupaj zelo zabavno, a je hkrati tudi telesno in mentalno zelo naporno. Moja kariera bi se lahko končala zelo kmalu, ne bom se vedno ukvarjala s športom,« je odločena že na začetku, seveda pa si kaj lahko še premisli, če pač ne bo v zelo kratkem času dosegla vse, kar ponuja biatlon, in se bo tako lahko mirne vesti posvetila vsem drugim stvarem, ki jo razveseljujejo v življenju.