Konec je Kanibalove ere

Kralju biatlona so počasi šteti dnevi. Potem ko je pisal zgodovino s šestimi zaporednimi nastopi na zimskih OI, na katerih je tudi rekorder po številu odličij, je 43-letni Norvežan Ole Einar Bjørndalen ostal brez možnosti, da do vrha polno vitrino lovorik še oplemeniti v Pjongčangu. S tem se končuje obdobje, v katerem je »Kanibal« biatlon postavil na višjo raven.

Vselej je veljal za prizemljenega, discipliniranega, odgovornega. Drugače niti ni moglo biti. Odraščal je na obrobju norveške metropole, na kmetiji 50 kilometrov od Osla, kot četrti od petih otrok. Nič mu ni bilo prinešeno na pladnju. Odnos do dela je torej imel v krvi, vendar pa ga starši niso ovirali pri njegovi strasti – športu. Že od malih nog je, kot se za Norvežana spodobi, tekel na smučeh, v najstniških letih pa se je pridružil štiri leta starejšemu bratu in srce oddal biatlonu. Z Dagom sta, debelo desetletje pozneje, skupaj nastopila na OI v Naganu in svoji državi pomagala osvojiti štafetno srebro. Starejši brat je kariero končal v sezoni 2003/04, Ole se je odtlej veselil še 17 naslovov svetovnega prvaka in treh olimpijskega zmagovalca.

Rekorde zbira kakor znamke. Prvo sezono v svetovnem pokalu je pod streho spravil pred četrt stoletja, prve olimpijske izkušnje je dobil že leto pozneje v domačem Lillehammerju. »Verjetno sem malo nor. Toda kljub dolgim letom trdega treninga v biatlonu še vedno uživam. Zakaj bi torej smučarske čevlje obesil na klin?« Tako je Norvežan, ki bo konec meseca dopolnil že 44 pomladi, z vprašanjem odgovoril na vprašanje, ki mu med vsemi najbolj preseda. In na katerega je odgovarjal že tisočkrat: kdaj bo končal dolgo, plodno športno pot? Morda ga bo v prelomnico v življenju pahnilo razočaranje, ker si ni zagotovil vstopnice za Južno Korejo.

Tekmeci se njegovim dosežkom iskreno priklanjajo. Sloviti nemški trener Frank Ulrich ga je nekoč imenoval za »vesoljca«. Polaskal mu je tudi ameriški tekmovalec Tim Burke, s 35 leti prav tako med izkušenejšimi v karavani: »Ole je, v lastni režiji, spremenil biatlon. V poznih devetdesetih ga je zasukal v profesionalni šport. Bil je inovativen in tako dominanten, da smo vsi prilagajali treninge temu, da bi mu bili konkurenčni.« Tudi Bjørndalen na vprašanje, ali se ima za legendo, prostodušno odvrne: »Da, mislim, da sem legenda.« Pa to nikomur ne zveni vzvišeno ali samovšečno, temveč realno. Vzdevek Kanibal si je prislužil zaradi neizmerne lakote po zmagah.

»Pozabljam, koliko sem star. Počutim se kot dvajsetletnik. Sem v idealnih letih in v življenjski formi,« je dejal pred časom, ko se je enakovredno kosal z desetletja mlajšimi tekmeci. V smučini je bil dolgo nenadkriljiv, zato so ga svojčas še pregovarjali, naj se raje vrne h koreninam – k smučarskemu teku. Z dosežki jim je zaprl usta. Tudi na strelišču je bil uspešen, ne povsem pri vrhu, a dovolj blizu, da ga je tekaški del mnogokrat popeljal na stopničke. Bil je prvi, ki je pri postanku na preprogi zmanjšal število vdihov med dvema streloma. Do njegovega obdobja je veljalo, da sta nujna dva, trije. On je potreboval enega.

Če česa, mu ni mogoče očitati polovičarstva. Ko pride na trening, je perfekcionist od prve do zadnje minute, od prvega do zadnjega metra na progi, od prvega do zadnjega strela. Popolnoma je predan temu, kar počne, njegova strast ga je zasvojila in zasužnjila, okrog biatlona se vrti celotno njegovo življenje. Tudi zasebno, saj je bila njegova prejšnja soproga biatlonka (Italijanka Nathalie Santer), tudi zdajšnja, Belorusinja Darja Domračeva, s katero ima enoletno hčerko Xenio, je. »Vse lahko počnem enako kot prej, pa mi vseeno ne zmanjka časa za družino,« je potrdil, kako spretno zna krmariti med družino in športom.

Izzivov se ne boji. Kot otrok je nastopil v televizijski oddaji, v kateri se je slekel do spodnjic in se nato oblekel nazaj – med hojo po vrvi! Osredotočen je nase, ne obremenjuje se s konkurenco. »Najprej skušaj premagati sebe, šele nato tekmece,« je eden njegovih brezčasnih citatov. Med sezono biva v avtodomu, ima strelskega in mentalnega trenerja, živi športno. Potem ko ga je v mladih letih precej zanašalo, je popolnoma opustil alkohol, le zjutraj zgrgra požirek konjaka. V biatlonski karavani je znan tudi po obsedenosti s čistočo: med postanki v hotelih prelepi tla s plastiko, s seboj pa vlači sesalec.

Čeprav ima biatlon razmeroma omejen domet v Evropi, se Oleja drži podoben zvezdniški status kot, denimo, onkraj luže košarkarske ikone LeBrona Jamesa. Ko je predlani na družbenih omrežjih naznanil, da bo postal očka, je medmrežje ponorelo. Njegova srčna izbranka Domračeva je zaupala, da je bila njena nosečnost želena in načrtovana, kmalu za tem se je zvezdniški parček vzel na majhni, strogo zasebni slovesnosti v Sjusjøenu, daleč od oči javnosti. Poroka je bila zgovoren odsev Norvežanovega značaja: čeprav bi se lahko nosil v oblakih in gledal zviška na tekmece in javnost, je ostal preprost, skromen in dostopen.

V Pjongčangu ga torej ne bo. Razen ... »Če vprašate mene, ima še priložnost. Bil bi odlična rezerva v štafeti,« poudarja nekdanji biatlonec, zdaj pa televizijski komentator Halvard Hanevold.