Tiskane izdaje
Asahikava – Skrbno in do potankosti je najboljši alpski deskar na svetu načrtoval pot do velikega kristalnega globusa, z elanom dveh olimpijskih kolajn in z grenko izkušnjo lani izgubljene končne lovorike ga je osvojil več kot zasluženo. Hiter, zanesljiv in čim bolj pogosto na zmagovalnem odru si želi biti tudi v prihodnosti, to namreč še ni končna postaja.
Kako hitro se športnik ob takem uspehu začne zavedati, kaj mu je dejansko uspelo? So bili občutki podobni kot lani v Sočiju?
Težko govorim o tem, res ne gojim posebnih občutkov, dokaj hladno sem sprejel vse skupaj. To je bila moja misija in pomembno je bilo le, da jo uspešno pripeljem do konca, nato obrnem nov list in grem dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. V Sočiju je bilo zelo podobno, ko sem prišel domov, so ljudje dali dodano vrednost in težo mojemu uspehu, s čestitkami in izkazanim spoštovanjem so mi narisali nasmeh na obraz. Med težo uspeha in navdušenjem, ki ga sprožiš med navijači, je pomembna povezava. Če tega ne bi bilo, bi sam na vse skupaj zelo hitro pozabil. Mislim, da mi bo sicer zdaj lažje, kot mi je bilo po prejšnji sezoni. Manj bo strahu za naprej, saj sem videl, da grem vedno lahko še višje. Oblikovati moram dober načrt za vsako sezono, se ga držati, delati dobro in možnost neuspeha bo majhna.
Kakšni sta bili sploh tekmi, na katerih ste prišli do dveh zmag, kako so vam ustrezale razmere?
Vedel sem, kakšen teren lahko pričakujem, proga je podobna tisti na Rogli, še nekoliko lažja. Zato sem uporabil navodila, ki sem si jih napisal po domači tekmi, analiziral sem, kje sem delal napake in bil pozoren, da se ne ponovijo. Poleg tega sem opravil nekaj treningov na postavitvah japonskih trenerjev, vedel sem, kaj me lahko doleti. Uganka je bil sneg, ki se zaradi muhastega vremena na otoku hitro spreminja, na treh tekmah in dveh treningih sem vsak dan deskal na drugačni snežni podlagi in ob drugačni vidljivosti. Lahko bi rekel, da sem bil pripravljen na vse po malo, ravno prav.
Zmaga se vam je doslej spretno izmikala, tokrat pa ste dve zapored osvojili zelo suvereno. Čemu pripisujete to? Ste naredili tisti korak naprej, ki ste ga čakali?
Imel sem dva tedna časa, da se pripravim izključno na ti dve tekmi, vse napake, ki so se mi nabrale skozi sezono, sem odpravil na treningu in se na tekme pripravil tudi v taktičnem smislu. Zagotovo sem naredil korak naprej, ni pa to moja končna postaja. Moj globalni cilj so še vedno popolne vožnje z napadalnim pristopom. Da bi jih dosegel, bom moral nadaljevati pri razvoju opreme, ki mi bo to omogočala. Po končanem tekmovalnem delu sezone me takoj čakajo testiranja in nadaljevanje dela, ki sem ga že začel pred začetkom zime.
Kaj ste razmišljali po veleslalomski zmagi, se je bilo težko zbrati še za en dan? Ali je bilo vendarle lažje zaradi zmage?
Nič kaj veliko nisem razmišljal. Niti ni bilo treba, saj sem vse skrbno načrtoval že doma pred odhodom.
Ste utrujeni, kako psihično in fizično naporni so bili zadnji dnevi?
Samo potovanje ni pustilo hujših posledic, a sem imel tu zelo natrpan urnik. Na povabilo domačina Kentara Jošioke sem se priključil japonskim tekmovalcem in opravil dva zelo kakovostna treninga, ki ste me kar utrudila, saj se nisem dobro odpočil, ni mi uspelo spati več kot štiri ure. K sreči mi je pomagal njihov fizioterapevt, dobro me je pripravil za obe tekmi. Tedaj je prišel trenutek, ko se mi je v glavi odvrtela vsa sezona, predvsem pa delo, ki sem ga moral opraviti za dosego zastavljenega cilja. Seveda smo nato tudi malo proslavili že osvojena globusa, kar je nekoliko sprostilo glavo, a noge so ostale težke. Zdaj sem se popolnoma posvetil počitku, v naslednjih dneh bom že soliden.
Nastopili ste tudi na ekshibicijski tekmi in omenili, da ste se počutili čudno, ker niste bili živčni. Ste se na njej lahko tudi zabavali?
Močno je snežilo, jaz pa tudi nisem bil posebno motiviran, a kljub vsemu sem dosegel tretje mesto. Zaradi slabih vremenskih razmer smo opravili le kvalifikacije, ki so nato štele kot končna razvrstitev. Sicer bi lahko končal še višje, a sem na prvi progi naredil kar veliko napako, nisem mogel več nadzorovati hitrosti. Brez tega bi lahko zmagal z veliko prednostjo, a nič zato. Sem pa izkoristil tekmo za testiranje nove deske. Zabava je bila na koncu, na podelitvi in pogostitvi, v tekmovalnem smislu pa mi tovrstna zabava ne ustreza. Na takšnih tekmah hitro lahko pride do poškodbe, če nisi optimalno pripravljen. Ker imam kronične težave s hrbtom, tvegam, ko nastopam sproščen, saj ne nadziram svojim gibov.
Kaj načrtujete za zadnji dve tekmi? Novih 2000 točk ali bolj sproščen pristop?
Za Moskvo ne bom pripravljen, kot bi si želel, pričakujem, da bo bolje na zadnji tekmi sezone v Nemčiji. Odpotovali bomo neposredno na prizorišče, kjer pa pred tekmo ne bom opravil nobenega treninga. Čaka nas popolnoma drug teren, drugačna snežna podlaga in okolje. Tekma je sredi mesta, kjer ne bo možnosti niti za ogrevanje. Samo prideš na štart in se vržeš na glavo. Ko narediš prvi zavoj, dobiš prvo informacijo o tem, kaj te čaka. Zavojev do cilja je le 15, torej šele, ko dobro zaznaš, kako je treba voziti, si že v cilju. To je loterija, a zame velik izziv, tu želim enkrat zmagati. To bi si tudi zaslužil, Rusi so mi že zadali kar nekaj porazov, zato bi mi na njihovem terenu lahko uspelo sladko maščevanje. Upam na pomoč svoje trenutne samozavesti in izkušenj.
