Kriterij prihodnosti

Če bi sodili po številu reprezentantov na svetovnem prvenstvu v Vailu in Beaver Creeku, bi sklepali, da je Slovenija s trinajsterico udeležencev kakovosten in pomemben deležnik v svetovnem smučanju. A ni tako. Brez Tine Maze, ki ima svojo ekipo, je izkupiček slovenskih reprezentantov od SP v Schladmingu 2013 boren. Pri moških lahko na prste ene roke preštejemo uvrstitve med šestnajsterico.

Po kriterijih stroke (ena uvrstitev do 16. mesta in dve v trideseterico) bi se ekipa za SP prepolovila. Nastopili bi le še Ana Drev, Ilka Štuhec, Ana Bucik, Boštjan Kline in Žan Kranjec. Prvi kriterij, ki naj bi zagotavljal kakovosten rezultat, so izpolnili le še Kline, Drevova, Štuhčeva. Ne glede na to, kako se bosta razpletli tekmi v Kitzbühlu in St. Moritzu, besede koordinatorja alpskega zbora in odbora Blaža Lešnika, da bodo v ZDA poslali tiste, ki lahko kaj pokažejo, zvenijo blago rečeno smešno. Vsak lahko nekaj pokaže, a kaj dobrega lahko, denimo, pričakujemo od Matica Skubeta, ki že tri leta ni osvojili točke v svetovnem pokalu?

Razumljivo je, da želi stroka na SP spraviti čimveč smučarjev, saj ji voda teče v grlo in išče vsako priložnost, da v sivini slabih rezultatov opraviči svoj obstoj. Koliko pa je pri tej sila problematični izbiri verodostojna, bo pokazalo prvenstvo. Nerazumljivo je, da se dogovorov ne drži izvršni odbor SZS. Zakaj so kriterije sploh potrjevali, če jih ne upoštevajo, najbrž niti ni več tako pomembno, saj to zgodbo premlevamo ob vsakem velikem tekmovanju.

Teh nedoslednosti ne bo pokrila niti Tina Maze, četudi osvoji pet zlatih kolajn. Morda pa imajo po vseh letošnjih zapletih smučarski velmožje občutek krivde in so postavili kriterije prihodnosti. Ob celoletnem nastopanju za Slovenijo, ki ga morajo mnogi reprezentantje plačati sami, je za udeležbo na SP dovolj, da imajo denar za letalsko vozovnico. V duhu časa, v katerem živimo, se sliši pravzaprav zelo obetavno.