Tiskane izdaje
Medvode – Veliki in dva mala kristalna globusa ter srebrna kolajna na SP so za Žana Koširja res izjemen povzetek sezone 2014/15, toda za njimi so ves čas tičali javnosti manj vidni naporni treningi, trdo delo, potovanja, nenehno iskanje popolnosti. Vse to je terjalo davek, telo našega najboljšega deskarja, ki je doslej že veliko pretrpelo, pa je prižgalo alarm.
Čeprav v teh dneh že zagreto dviguje uteži v fitnesu in krepi mišično maso, je za Koširjem kar dolg trenažni premor. Vanj ga je prisililo telo, ki je bilo po koncu sezone izčrpano. »Nisem še imel sezone, v kateri bi bil tako konstanten. Očitno je glava obvladovala telo, ki je bilo izmučeno. Potreboval sem več počitka, kot sem pričakoval. Nato pa sem počasi začel spet s kondicijskimi pripravami. Zdaj sem blizu ravni, ki si jo želim,« je povedal 31-letni zmagovalec skupnega seštevka paralelnih disciplin. Osvojil ga je zlasti z odlično telesno pripravljenostjo, v tem pogledu je bil za razred boljši od tekmecev, zato je pričakoval, da bo v tem ritmu z lahkoto nadaljeval. A se je telo »sesulo«, v tem trenutku pa meni, da ga še ni sestavil nazaj na raven, da bi dosegal rezultate, kot jih je v prejšnji zimi.
Tako zdaj s treningi na snegu šele začenja. Počuti se dobro, najbolje v zadnjih nekaj mesecih, pravi. V času počitka se je sicer bolj posvetil tudi sodelovanju z Elanom. »Tako bom imel doma dostop do desk, povezava s Švico je postalo malo prepočasna. Deske so že dobile takšno obliko, da se z njimi da tekmovati. Tudi to sem imel med cilji in željami za novo sezono, temu sem se veliko posvečal,« je povedal in dodal, da je k sodelovanju povabil tudi ostalih nekaj slovenskih tekmovalcev. V kolikšni meri se jim bo v nadaljevanju pridružil na treningih, še ne ve. Pravi, da nima zadržkov glede treninga z reprezentanco, a vadbo bo prilagodil sebi in svojim potrebam. Že se je namreč naučil poiskati najboljšo pot zase. »Sem ptica selivka, nimam kaj. Šel bom tja, kjer bo v danem trenutku zame najbolje. Vesel bom, če bom še naprej imel svobodo in me ne bodo omejevali z nekimi zahtevami, ki do mene niso poštene.«
Pred njim sta zdaj še ključna dva meseca in kot pravi, bo šele pred uvodno tekmo svetovnega pokala v Carezzi lahko povedal, kakšni so lahko njegovi cilji. »Všeč mi je, da dva meseca pred tekmami še nisem tako živčen, da bi se zbujal prepoten, kar se mi je tudi že dogajajo. V zadnjih sezonah je bil ta čas zame najtežji. Začneš se postavljati na sneg, vidiš, da razmere niso takšne, kot bi morale biti, da deske niso prave, da telo ne deluje tako, kot si želiš ... Takrat se vedno začne živčnost. Za zdaj tega še ni, saj si za sezono nisem postavil nekega višjega cilja,« pravi in priznava, da bo zima zanj prehodna, a z oči ne bo kar tako izpustil velikega cilja – OI 2018 in zlate kolajne.
»Vem, da če sem iz pravega testa in sem doslej vedno našel pot, jo bom tudi zdaj. Videl sem tudi, da bi to svojo konstantnost težko vlekel vse do naslednjih OI. Nimam takšnega pogona. Pot iz težav je dolga, a še vedno sem se spravil iz njih. To, kar me še vleče, da vstanem vsak dan iz postelje in v fitnesu premetavam uteži, so OI. Te mi še dajejo impulz, ostalo pa ne več. Ali je to čudno ali ne, ne vem, tako se je pač moja glava odzvala na te uspehe. Hočem nekaj več.«
