Mariborski »šmajser« Filip Flisar s prestavo višje do zlata

Kreischberg – Kakšen zaključek svetovnega prvenstva! Prava mariborska »čaga«, za katero je poskrbel Filip Flisar. Na krilih glasnih navijačev je po izjemnem manevru v finalnem nastopu postal svetovni prvak v smučarskem krosu, Slovenija pa je tekmovanje zaključila še s četrto in tudi najžlahtnejšo kolajno.

Prireditelji SP v Kreischbergu so zadeli v polno, ko so smučarski kros postavili za vrhunec desetdnevnega tekmovanja. Po razburljivih bojih, preobratih in grdih padcih je sledil sanjski razplet. Tako za domače navijače, ki so se po fotofinišu veselili zlata Andree Limbacher, kot za skupino Mariborčanov, ki so povsem ponoreli ob Flisarjevem zmagoslavju. Tudi sicer ga ni bilo posameznika v cilju, ki ne bi bil navdušen nad predstavo »najhitrejših brkov na smučeh« oziroma, kakor so vpili navijači, »mariborskega šmajserja«.

Resda je dan pred tekmo napovedal napad na zmago, a glede na slab začetek sezone in dejstvo, da je imel od lanskih OI v nogah le dve tekmi, se je vendarle zlata snežinka zdela še zelo oddaljena. Pa tudi nad progo ni bil preveč navdušen, vseeno pa se z njo v kvalifikacijah že bolj spoprijateljil. Zlasti so k temu pripomogli povišani valovi, na katerih je lahko bolje unovčil moč svojih »pohorskih šunk«, kot se je izrazil v svojem slogu. Ko je »preživel« prvi, izjemno trd dvoboj v osmini finala, za katerega je pozneje dejal, da je bil eden najbolj divjih trenutkov v vsej tekmi, je bil uspeh že bližje. Njegove drzne predstave so se le stopnjevale. V polfinalu je vsem zastal dih, ko je bil v boju s Francozom Jeanom Fredericom Chapuisom na robu padca, v velikem finalu pa je nato že zanesljivo smučal proti vsaj bronasti kolajni. Le še zadnji zavoj, ko je čudežno prestavil v prestavo višje – dejansko je odlično stopnjeval hitrost na valovih – in prišel do svoje največje zmage v karieri.

»Očitno ne morem ničesar narediti z lahkoto, da bi recimo bolje štartal in takoj prišel na prvo mesto. V vsakem nastopu sem bil zadaj in moral prehitevati. Hvala bogu, da nisem v koži svoje mame, ki je najbrž skoraj umrla, ko je gledala,« se je na tekmo ozrl Flisar. Vsi so mu privoščili ta veliki uspeh, ki je najboljša možna tolažba po lanskem padcu na OI. Že vrsto let je ena največjih ikon v tem športu, a vse odkar je v sezoni 2011/12 osvojil kristalni globus, ni več našel prave forme. »Zdaj sem se spravil skupaj in vse upe usmeril v to tekmo. Mnogi so že nehali verjeti, jaz pa sem pokazal, kakšna je dobra stara štajerska šola. To sem si res želel in zdaj imam zlato,« je govoril v cilju, kjer so ga na vse strani vlekli navijači.

A veselje z njimi je odložil za večerno pot z avtobusom domov, še prej pa zbral misli in ocenil svoje nastope: »Vedel sem, da sem dober na 'kucljih', da jih lahko hitro pobiram. Na to sem računal že v začetku, videl sem, da se ta taktika obrestuje.« Največjo psihološko vojno je preživljal pred četrtfinalom, tudi pred polfinalom mu zaradi prekinitve po dveh hudih padcih ni bilo lahko, a je dejal, da mu je premor prišel prav, da je bolje zadihal. Zatem mu je sicer zavrela kri, ko ga je nevarno oviral francoski tekmec Chapuis, ki pri njem po incidentu z OI ni najbolje zapisan. »Nalašč me je pritisnil proti vratom. Sekundo pred tistim skokom sem se že videl, kako se bom 'razbil'. Ampak sem stisnil zobe in šel naprej. Res je prava 'svinja', nepisano pravilo je, da se to ne počne. Ampak to, da je brez etike, že vemo.« Ne bi se mu mogel oddolžiti lepše kot tako, da ga je v velikem finalu pustil za seboj.

»To je gotovo najsrečnejši dan v moji karieri. Za to sem delal od petega leta. Ko se ti vse izide, si res izjemno vesel. A mislim, da bom v naslednjih dneh še bolj. Preplavila me je gmota čustev, ki jih moram še predelati. Seveda je zdaj tudi motivacija za naprej veliko večja. A sem že prej zaupal vase, resno sem mislil, ko sem rekel, da sem dobro pripravljen,« je še dejal 27-letnik, preden je odšel v objem najbližjih. Tedaj se je pravzaprav »čaga« šele začela.