Marjan Magušar - Jaka (1922–2016)

V 95. letu je preminil Marjan Magušar-Jaka. Bil je atlet, tekač na srednje proge, alpski smučar in tudi skakalec na smučeh.

Objavljeno
24. november 2016 02.46
Aleš Guček
Aleš Guček
V 95. letu je preminil Marjan Magušar-Jaka. Bil je atlet, tekač na srednje proge, alpski smučar in tudi skakalec na smučeh. Bil je tudi državni prvak v alpskem smučanju, leta 1949 v smuku, pred vojno na Črnem vrhu nad Jesenicami tudi mladinski državni prvak.

Kot zavedni Slovenec je 12. aprila 1922 v Ljubljani rojeni Jaka, kot so mu rekli, med drugo svetovno vojno končal v taborišču na Liparskih otokih. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šel v partizane, kjer je bil nekaj časa na otoku Visu v zaščitni četi maršala J. B. Tita, nato pa se je priključil Prvi prekomorski brigadi.

Ko se je vrnil v Ljubljano in prenehal delovati v beograjskem Partizanu, kjer je bil član športne čete vojske, je bil alpski trener v smučarskem klubu Enotnost in Olimpija.

Njegov slog tekmovalnega smučanja je bil posnemanja vreden, način trenerskega dela pa ga je popeljal do prvega poklicnega zveznega alpskega trenerja. Jaka je imel zelo zahtevno nalogo, ker je na skupnih treningih skrbel za vse reprezentance – člane, članice, mladinke in mladince. Zaradi pomanjkanja denarja je lahko odpeljal le peščico članov vsak december na desetdnevni trening smuka v italijansko Cervinio. Doma namreč ni bilo niti ene ustrezne proge za smuk.

Bil je prvi trener, ki je uvedel na začetku sezone vadbo tehnike smučanja, preden so se alpinci spoprijeli s slalomskimi in veleslalomskimi vraticami. Reprezentanti niso bili nič kaj zadovoljni, ko so morali vsako poletje v Kranjsko Goro ali na Bled na kondicijske treninge. Ti so bili raznovrstni – od pridobivanja moči in vztrajnosti do eksplozivne odzivnosti mišic. Udeleženci so ves teden vsako jutro občutili vsako mišico, v katerih se je nabirala mlečna kislina. Jaka ni bil zadovoljen le z enim tednom, zato je napisal za vse kategorije program nadaljevanja telesne priprave.

Nihče ni mogel pobegniti od suhih treningov, kar je Jaka, ki je bil sicer poseben in drugačen ter ni veliko govoril, takoj opazil. S pomočjo športne zdravnice dr. Ljubice Vučetić je prvi na uvodnem zimskem treningu izvajal meritve telesnih sposobnosti. Prvi je pri treningih uporabljal tudi filmsko kamero za analizo smučanja. Njegovi rodovi so se časovno raztegnili od leta 1958, ko je postal reprezentančni trener, do sredine sedemdesetih, ko ga je nasledil Tone Vogrinec, tudi eden od njegovih smučarjev. Med njegovimi varovanci je bila cela vrsta slovenskih reprezentantov: Ludvik Dornik, Peter Križaj, Janez Šumi, Tomaž Jamnik, Peter Lakota, Stanko Klinar, Janez Čop, Andrej Klinar, Fric Detiček, Oto Pustoslemšek, Mirko Klinar in Miran Gašperšič, prav tako tudi dekleta: Krista Fanedl, Majda Ankele, Maja Rutar, Barbara Jamnik, Zmaga Klofutar, Vida Tevž in v svojih poznih tekmovalnih letih tudi Slava Zupančič.

Reprezentanti in reprezentantke niso izdali tekmecem v tujini, da so poleti trenirali peš na večnem snegu na Kredarici, na plazu pod Prisojnikom ali na Zgornjih ravneh na Češki koči. Tuja konkurenca je namreč vadila na ledenikih ob žičnicah. Ob takih razmerah za trening je bilo seveda nemogoče pričakovati odlične nastope, pa še smučarska oprema Slovencev ni bila enakovredna najboljšim na svetu. Kljub temu so se v vseh kategorijah včasih prebili med deseterico, tudi na olimpijskih igrah. Jaka je vodil jugoslovansko alpsko reprezentanco na olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964 in Grenoblu 1968. V Franciji pa je doživel posebno čast za smučarskega trenerja iz takratnega vzhoda. Trasiral je olimpijski slalom, njegovo pričanje pa je bila odločilno pri diskvalifikaciji Avstrijca Karla Schranza, ki je v megli zgrešil vratica. Tako je Jean-Claude Killy osvojil tretjo zlato kolajno.

Potem ko ni bil več reprezentančni trener, njegovo mesto pa je zasedel Tone Vogrinec, ga smučarska zveza ni pustila na cedilu. Še naprej je opravljal posebne naloge. Jaka se je dolga leta udeleževal oktobrskih srečanj učiteljev in trenerjev smučanja veteranov, na katerih so podoživljali »dobre stare čase«. Leta 1973 je prejel Bloudkovo plaketo za razvoj alpskega smučanja v Sloveniji. S svojim delom se je vpisal med velike legende slovenskega smučanja.