Meka pod Poncami

Kateri je največji slovenski praznik? Na teh straneh se ne bomo spuščali v neproduktivne politične debate. Brez dvoma bo letos največji praznik, ki nikakor ne razdvaja vedno bolj razklane Slovenije, finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. Pod Ponce se bo staro in mlado od Goričkega do Pirana ter od Kolpe do Rateč, ne glede na to, ali so sicer v življenju goreče za ali proti, le še prišlo priklonit svojemu nespornemu ljubljencu Petru Prevcu. Ta bo, če se ne zgodi preobrat biblijskih razsežnosti, prvič in bržkone ne zadnjič v karieri visoko v zrak dvignil veliki kristalni globus, ki se mu je pred letom dni izmaknil tako dramatično. Po zmagovitem poletu Jurija Tepeša, ki je v očeh omejencev namesto junak postal Judež slovenskih smučarskih skokov.

Na srečo je šla ta epizoda, ki je čislani globus potisnila v roke Severinu Freundu, že davno v zgodovino in pozabo. Za to je z izjemno zimo, ki diši po vseh mogočih rekordih, poskrbel »zlati orel« iz Dolenje vasi, drugi slovenski zmagovalec novoletne turneje in svetovnega pokala po Primožu Peterki ter drugi letalni svetovni prvak po Robertu Kranjcu. Zaradi najstarejšega od bratov Prevc bo Planica to pot športna Meka z veliko začetnico. Romarjev, ki v veliki meri še bolj kot športne dosežke častijo veseljačenje, bo toliko, kolikor jih bodo dopustili prireditelji oziroma kolikor jih bo lahko po njihovi oceni »pogoltnila« ozka in načeta cesta skozi Gornjesavsko dolino. Vseeno se bo med štiridnevnim letalnim festivalom skozi Kranjsko Goro in Rateče do letalnice bratov Gorišek vila jara kača s skoraj 100 tisoč dušami. Kot se za praznik spodobi se bo pelo, pilo in praznovalo, če bo šlo vse po sreči, tudi zmagovalo pred evforičnimi domačimi navijači. Gostinci in hotelirji si bodo meli roke.

Veliki prazniki pa so ponavadi tudi čas za (samo)refleksijo, ki je bila lani teko uspešna pri Prevcu – izgube globusa ni pripisal moštvenemu tovarišu, temveč sebi in se vrnil najmočnejši na svetu. Tako to počnejo pravi šampioni. Bomo tega sposobni tudi drugi, ki se tako ali drugače ukvarjamo s slovenskim športom? Ko si bo Peter Prevc 20. marca z globusom v roki po naporni sezoni lahko mirne vesti privoščil kozarček rujnega, bo za marsikoga, ki so ga omamili neskončno dolgi skoki asa iz Selške doline, trenutek streznitve. Med drugim si bo treba odgovoriti na naslednja vprašanja: kaj vrhunskega še premore slovenski šport razen skakalcev, kako se bo novi nordijski center preživljal skozi leto, ko tam ne bo na desetine tisočev Prevčevih romarjev, bo trenutna evforija, ki skokom daje status nacionalnega športa, nazaj v življenje vrnila katerega od številnih tradicionalnih skakalnih centrov po Sloveniji, ki so potihem mrknili?