Miha Verdnik: Tu smo, da Ilki pomagamo in ji stojimo ob strani

Miha Verdnik je v enem letu službovanja v vlogi vodje panoge za alpsko smučanje na Smučarski zvezi Slovenije izpolnil vrsto začrtanih ciljev, nekaj izzivov ga še čaka. Ocenjuje, da bo panoga, ki ima ta čas finančno luknjo 400.000 evrov, likvidna po sezoni 2018/19. Veseli se nove zime, ki se začne v soboto v Söldnu, včeraj pa je ostal brez besed ob vesti o poškodbi šampionke Ilke Štuhec, ki ji želi čim prejšnjo vrnitev.

Nova tekmovalna zima trka na vrata. Vanjo reprezentanca vstopa brez prve adutinje Ilke Štuhec, ki se je poškodovala na treningu v Avstriji.

Poškodba se je zgodila, nihče je ni pričakoval, vsi pa vemo, da je to sestavni del vrhunskega športa. Treba je počakati, kaj bo, ko bo operirana in kako se bodo zadeve odvijale naprej. Težko karkoli sploh rečem, saj ni nič v mojih rokah niti v mojem znanju. Najbolj si želim, da bi bila Ilka čim prej zdrava in se spet ukvarajala s tem, kar jo najbolj veseli. V tem trenutku ne moreš narediti ničesar, nič ni v tvoji moči, katerokoli besedo izrečeš, ne pomaga. Osredotočiti se je treba na operacijo in slediti zdravniškim navodilom. Mi pa smo tu zato, da ji čim bolj pomagamo in ji stojimo ob strani.

Je z vašega gledišča sicer vse nared za začetek sezone?

Vse je pripravljeno, poslovno je zaključena.

Koliko se bo olimpijska zima poslovno razlikovala od prejšnje?

Razlika bo ogromna. Ravno zato sem takoj po svetovnem prvenstvu v St. Moritzu zagnal motorje, da čim prej vse pripravimo. Zdaj sem že v naslednjem štiriletnem obdobju. Šlo je po korakih. Lansko poletje smo podpisovali nove pogodbe, ki se bodo iztekle konec aprila 2018. Sestavil sem jih kakšnih 70 oziroma 80. Ko gre za sponzorje in opremljevalce, so nam nekateri obljubili zvestobo do leta 2020. Z novo sodelavko Majo Tomc, ki je zelo močna na področju vsebinskega marketinga, smo si zastavili drugačno smer, ukvarjamo se predvsem z grajenjem blagovne znamke. Delamo tudi velike korake pri odnosih z javnostmi s Špelo Pretnar. S sponzorji bomo nekatere zadeve v novi smeri izpeljali pred novim letom, nekaj med sezono. Vse z namenom, da bi prihodnjo pomlad že podpisovali nove pogodbe. Z večino opremljevalcev, vseh je sicer kakšnih 35, je treba obnoviti pogodbe. Pa nastaviti sistem v reprezentanci za prihodnja štiri leta glede na finančne zmožnosti, postaviti trenersko shemo ...

Omenjate tudi pogodbe s trenerji. Trije glavni v reprezentanci A, Klemen Bergant, Peter Pen in Denis Šteharnik, imajo vaše polno zaupanje, kajne?

Vsekakor! Vsi trije so v zgodbo vpeti štiri leta. Pripravljeni so bili delati, ko ni bilo ničesar, pripravljeni so bili delati za nič. Verjeli so v tekmovalce in njihov napredek. Najbolj pomembna je kontinuiteta. Ciljno delo prinaša rezultate, pozitivna energija znotraj ekip pa omogoča dobro delovno okolje in mirnost pri tekmovalcih. Ti trenerji so bili tisti, ki so morali zgraditi delovno okolje, pri tem so vedeli, kako pritisniti na vsakega tekmovalca, da bo pokazal več in kje so njegove meje. Oni vedo, kaj potrebuje vsak v naslednjem olimpijskem obdobju. Treba jim bo pozorno prisluhniti in jih podpreti. Tako razmišljam jaz, nekdo drug morda drugače. Kar pa me v tem trenutku ne zanima.

Koraki napredka med tekmovalci in tekmovalkami so vidni.

Vsi trenerji imajo jasno strategijo in vizijo, ki ji sledijo. Ekipa iz dobrih rezultatov ne dela evforije, razmišljajo, kako biti še boljši, zaradi slabih uvrstitev pa ne delajo panike, ampak iščejo poti, kako se jim v prihodnje izogniti in jih izboljšati. Reprezentance se povezujejo od vrha navzdol, Pen in Bergant na treninge vrste A vključujeta mlajše. Trenerji v evropskem pokalu razmišljajo o tekmovalcih v reprezentanci C in jih spremljajo. Pomembno je slediti tem korakom.

Kako bi na lestvici od 1 do 5 ocenili vaše leto kot vodja panoge?

Svojega dela nikoli ne ocenjujem. Ob koncu dneva morda zgolj to, ali sem naredil vse, kar je bilo tisti dan v moji moči. Pomembno je, da daš vse od sebe in omogočiš reprezentancam na terenu vse, kar potrebujejo. Njihov odziv je pozitiven. Vse dobi večji smisel, ko je v ekipah energija prava, potem pa se to še nadgradi z rezultatom. Ta je zame največja nagrada.

Niste se soočali s previsokimi ovirami?

Vrhunski šport deluje na najvišjih obratih, zato so visoke ovire vseskozi prisotne. Ne moremo si privoščiti nobene rezerve, saj tekmujemo z velikimi reprezentancami in moramo jih premagati. Visokih ovir je bilo več, kot sem si mislil, ampak se je vse izšlo. Želel sem si napredek pri organiziranosti, kar smo dosegli, vendar pa gre za proces, ki ga težko končaš. Stopnjevali smo tudi podporo znotraj reprezentanc, počasi prihajamo do tega na vseh ravneh. Želel sem si še bolj popraviti finančno sliko. Proračun se povečuje, smo na dobri poti, da poravnamo vse dolgove. Nisem si predstavljal, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. Veliko pa še visi v zraku in če se nam bo sestavilo, lahko naredimo velik korak tudi na tem področju.

Kam točno merite?

Lahko se zgodi, da bomo finančno luknjo, ki jo moramo sanirati, pokrili vsaj do polovice. Konec lanskega septembra je ta znašala približno 300.000 evrov. Zdaj so se pojavile napake, izhajajo iz treh menjav računovodstva. V tako velikem ustroju, kot je SZS, so napake nekaj normalnega. Večja je panoga, več je možnosti zanje. Imamo ogromno odpisov terjatev in drugih zadev, ki so bile napačno narejene in zapeljane. Na nikogar nočem kazati s prstom, da je kriv, zanimajo me koraki naprej, nastalo škodo je treba popraviti. Lani smo sanirali več kot 300.000 evrov globoko luknjo, v novi sezoni moramo pokriti 450.000 evrov. Če hočemo ohraniti kakovostne tekmovalne programe, bo to v eni sezoni težko izvesti. Moj cilj je v prihajajoči zimi sanirati polovico. Če bomo ostali pri istem proračunu tudi sezono pozneje, bomo takrat tudi dokončno poravnali vse stare grehe. To pomeni, da programi ne bodo trpeli, kakovost bomo lahko dvignili, postali bomo likvidni. Zdaj zamujamo s plačilom nekaterih računov, odprtih postavk je za 400.000 evrov, a postopoma jih zapiramo.

V zimo vstopate s proračunom 2,1 milijona evrov. Kaj se je spremenilo, da je številka zrastla do najvišje v zadnjih devetih letih?

Proračun s kompenzacijami je še višji, znaša 2,5 milijona evrov. Imamo več sponzorjev, njihovi vložki so večji, lažje jih dosežemo, ker se lotimo sodelovanja vsebinsko. Verjamejo v nas, mi pa jim to želimo vrniti. Zato se postavljamo kot blagovna znamka, skupaj z njimi, s takšnim pristopom si želimo na polno štartati v naslednje štiriletno olimpijsko obdobje. Nov sistem imamo tudi pri opremljevalcih.

Ko so vas lani imenovali, je bila veljavna ena pogodba s sponzorji in tri z opremljevalci. Kakšna je zdaj bilanca?

Imamo osem zlatih pokroviteljev, tri sponzorje in številne partnerje. V rubriko, ki združuje vse te kategorije, sem dodal še uradna vadbena središča, to so Kranjska Gora, Maribor in Krvavec. V Mariboru bodo, denimo, v novi sezoni pripravili teren, ki bo zaprt za druge, na voljo bo le nam. Vsa ta smučišča so namenjena tudi vsem klubom, njihove stroške pokrijemo mi. Imamo tudi tiste, ki nam pomagajo z nastanitvami – Hit na dveh lokacijah. To sodelovanje skušamo nadgraditi za vse ekipe. Iščemo pa še svoj dom, v katerem bi lahko prenočevali med zimo.

Spremenili ste pravilnik o pravicah in dolžnostih reprezentantov. Zakaj ukinitev šampionskega statusa?

Sledimo svojim zmožnostim. Že znotraj reprezentanc zagotavljamo tekmovalcem individualno obravnavo glede na njihove potrebe. Imamo majhno bazo, prisiljeni smo v zgodnjo selekcijo, zgodnje usmerjanje, na ta način dobimo posameznike za vrh. Šampionski status ni nič drugega kot to, kar tekmovalci imajo. Za Štefana Hadalina in Žana Kranjca lahko rečemo, da imata že zdaj individualno ekipo, enako seveda velja za Štuhčevo ali pa Marušo Ferk.

Merila sem na Štuhčevo in Boštjana Klineta, ki sta rezultatsko v prejšnji zimi zelo odstopala, sodila sta v svetovni vrh.

Tekmovalci imajo individualne pogodbe, ki so lahko temu prilagojene. Šampionski status je nepotreben, saj se z njim zavežeš za nekaj, kar morda ne boš sposoben izpeljati. Sistemsko smo usmerjeni v nek cilj. V šampionskem statusu ne vidimo napredka.

Ampak ko pride do rezultatov, kakršne sta dosegla Ilka in Boštjan, lahko šampionski status zagotovi boljše razmere za delo – za še boljše rezultate.

Ilki smo namenili več sredstev in podpore, kot bi ji jih prinesel šampionski status. Ni prepuščena sama sebi. Kadarkoli lahko sodeluje s katerokoli našo zasedbo, saj smo ekipa; skupaj bivamo v hotelih, skupaj sedemo za mizo. Če si želi drugače, je lahko nameščena tudi drugje. Spremenjen pravilnik tekmovalcem omogoča več možnosti za trženje oziroma samopromocijo in več možnosti pri programu. Določena pravila pa morajo ostati znotraj sistema. Imamo dvomilijonski proračun in ne dvajsetmilijonskega. Smo majhen trg, to je treba upoštevati. Menim, da so tekmovalci z novim pravilnikom pridobili.

V letošnjem poletju ste razmišljali o ženskem treningu v Južni Koreji.

To je bila ena od želja, ki je nismo uresničili. Šteharnik se je zavzemal, da bi z dekleti preizkusili olimpijsko prizorišče, pa se ni izšlo. Predvsem terminsko.

S Tonetom Vogrincem se še slišite?

Veliko sva v stiku. Tone je vedno pripravljen pomagati. Ko pripravljaš zgodbo za naprej, imaš izkušnje za tisto, kar se je zgodilo, nimaš pa izkušenj za tisto, kar se bo. Všeč mi je, ker si vedno vzame čas za pogovor. Dokler bo imel voljo, bom skušal to izkoristiti.

Kakšno zimo bi si želeli?

Najbolj si želim, da vsi tekmovalci in tekmovalke naredijo en korak naprej. Nikoli ne razmišljam o uvrstitvah, ampak o njihovem razvoju.

Do kdaj je veljavna vaša pogodba?

Do aprila 2018 z možnostjo podaljšanja. Najprej bodo ocenili moje dveletno delo, tak je bil dogovor. Ne bom rinil naprej, če ne bo šlo. Hkrati pa poudarjam, da brez kontinuitete dela lahko na vse skupaj pozabimo. Menim, da je težko postaviti dobro delujoč sistem prej kot v šestih letih. Začrtan projekt si želim tudi dokončati. A nadaljevanje je odvisno tudi od podpore drugih. Čutim sicer, da jo imam, težko pa ugajaš vsakomur.