Moja Planica: Spoštovanje in korajža

Rekordne daljave so bile v Planici vedno želja tekmovalcev in gledalcev, hkrati pa strah odgovornih. 

Objavljeno
18. marec 2016 00.37
Janez Gorišek
Janez Gorišek
Svetovni rekord je nekaj, o čemer sanja konstruktor letalnice. Vsakič, ko je bila dosežena nova magična daljava, so me prevevali najlepši občutki − najprej pričakovanja, nato zadoščenja.

Nikoli ne bom pozabil prvega poleta čez 200 metrov. Pravzaprav dveh. Avstrijec Andreas Goldberger je ob prvem preletu podrsal po tleh, lastnik tega posebnega mejnika pa je postal Finec Toni Nieminen. Prav to je bila zame takrat potrditev načina razmišljanja o razvoju poletov. Dosegli smo tisto, kar so drugi mislili, da ni mogoče. Z rekorderji se o svetovnih mejnikih ponavadi nisem pogovarjal. Tudi po doseženi dvestotici ne. Ko so se oni polni vtisov mudili pod letalnico, sem bil jaz kot vodja tekmovanja na stolpu. V tej vlogi sem preživel 35 let. Do planiške letalnice sem vedno gojil podobna čustva kot tekmovalci − strahospoštovanje in korajžo. Kot predsednik tekmovalnega odbora imam čast in obveznost planiško zgodbo prenašati naprej.

Ko smo že pri zgodbah − skozi desetletja se jih je pod Poncami nabralo zares veliko. Največji izziv je bila vedno priprava letalnice. Nikoli nam ni spodletelo, vse smo izpeljali, to je bil moj moto in pri njem sem vztrajal. Čeprav smo se spopadali s premalo in preveč snega. Vozili smo ga z Vršiča, iz Tamarja ... Naštudirati smo morali tudi tehniko, kako ga utrditi. Ko sem delal v Afriki, sem opazoval, kako delavci gradijo stolpnice. V vedrih so si med seboj podajali beton. Ta 'ajmar-sistem' smo potem posnemali tudi na letalnici.

Rekordne daljave so bile v Planici vedno želja tekmovalcev in gledalcev, hkrati pa strah odgovornih. Rekordi pod okrilje FIS sploh niso umeščeni. To je naša volja in nihče nam tega ne more prepovedati.