Mononukleoza ga ni uničila

Ko se je Ole Einar Bjørndalen, s 94 zmagami rekorder v smučarskem športu, počasi začel umikati s stopničk za najboljše tri, je v biatlonskih krogih prevladovalo mnenje, da se mu po dosežkih še dolgo nihče ne bo približal. Norvežan v smučini še vztraja, a prav kmalu za njim je zablestel tudi Francoz Martin Fourcade, zdaj že četrto zimo zapored lastnik kristalnega globusa.

Biatlonec, doma iz pirenejskega dela dežele blizu francosko-španske meje, resda na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah še ni zbral takšne palete veličastnih dosežkov kot Skandinavec, povrhu je bogata zgodovina te športne panoge dala še nekaj izjemnih asov, vendar pa se niti enemu od njih še ni posrečil podvig, s kakršnim se od včerajšnje razglasitve v Hanti-Mansijsku ponaša Fourcade. V Sibiriji je namreč že četrtič zapored prejel veliki kristalni globus za 1. mesto v skupni razvrstitvi sezone. Za konec ga je ob podpori vznesenih ruskih ljubiteljev biatlona poskusil ujeti domači matador Anton Šipulin, v tej sezoni prvi junak Pokljuke, vendar pa se Francoz ni dal. Dan pred včerajšnjo sklepno tekmo s skupinskim štartom si je že zagotovil četrti globus in ga bo tako zdaj dodal svoji zakladnici nagrad, med katerimi sta sicer še kako opazni zlati olimpijski kolajni iz Sočija.

Zanimivo pa, da pred to poolimpijsko zimo ni bil prav optimističen. Sredi poletnih priprav se ga je namreč lotila mononukleoza, ki je že mnogim športnikom zelo zapletla načrte, nekatere je tudi za vedno oddaljila od tekmovališč. A ko je vendarle uspešno vstopil v zimo in že na prvem prizorišču sezone v Östersundu na Švedskem dvakrat zmagal, v šprintu in zasledovanju, so bile zoprne zdravstvene težave pozabljene. »Ne sprašujte me o tem, kako bo marca, zanima me moje stanje tukaj in zdaj,« je takrat dejal poročevalcem kot tudi številnim radovednežnem iz drugih reprezentanc, ko so mu že omenjali svetovno prvenstvo na Finskem ter novi kristalni globus.

Resda pozneje ni vedno blestel v svojem zmagovitem slogu, pri nas na Pokljuki je bil »le« enkrat drugi in enkrat tretji, vseeno pa si je med vsemi akterji v moški karavani biatlonske sezone privoščil najmanj nihanj in zimo kronal tako z novim naslovom najboljšega na svetu, v Kontiolahtiju na 20 km, kot tudi s kristalnim globusom za skupno zmagoslavje. V javnih nastopih ter na novinarskih konferencah odgovarja zbrano, o zasebnem življenju največkrat molči, v prostem času se prepušča kolesarjenju in kajtanju, napredoval je pri znanju angleščine.

»Vem, da moji uspehi v Franciji nikdar ne bodo odmevali tako kot v kakšni bolj biatlonski deželi, vseeno pa sem vesel, da so predvsem med zadnjimi olimpijskimi igrami športni navdušenci doma spremljali tudi moje nastope,« se je spomnil tekmovalec iz dežele, ki ima iz sezone v sezono nekaj konkurenčnih tekmovalcev, ne dobi pa rednega prizorišča v svetovnem pokalu. Toda najboljši biatlonec sezone razmišlja, da bi rojakom približal to smučarsko panogo tudi na nogometnem štadionu. Ker vedno znova uživa na decembrskem spektaklu v Nemčiji, v areni nogometašev Schalkeja, bi rad podobno zgodbo doživel tudi doma.

»Morda bi bilo na osrednjem štadionu v Parizu to preveč zapleteno, saj so hribi predaleč, toda v Grenoblu ali Lyonu bi bilo že drugače. Sneg bi lažje dostavili na prizorišče, pa tudi pretiravati s tribunami ni treba. Najbrž pri nas ne bi bilo tako kot v Nemčiji 50.000 obiskovalcev, verjamem pa, da bi v Grenoblu privabili dvajsettisočglavo množico,« razmišlja vodilni as biatlonskega športa, pred katerim so zdaj počitnice, nato pa že odskočna deska za nove tekmovalne izzive.

Vadi največkrat v domačem Font Romeuu, sicer znani bazi številnih športnikov, sam ali pa s štiri leta starejšim bratom Simonom, enkrat na mesec pa se v pripravljalnem obdobju francoska reprezentanca zbere skupaj in takrat namenja pozornost tako primerjavam v teku in streljanju kot tudi druženju. S takšnim načinom dela se spogleduje tudi naš Jakov Fak. Letos se je Fourcadu že vidneje približal, v prihodnje bi ga rad v boju za kristalni globus tudi ugnal.