Tiskane izdaje
Oslo – Četudi biatlonske karavane na prizorišču najpomembnejšega tekmovanja v sezoni ni pričakalo sonce, sivina nad mestom pa še zdaleč ni pričarala želenega skandinavskega pravljičnega ozračja, so bili mnogi med včerajšnjim prihodom na sloviti Holmenkollen dobre volje. Tudi Teja Gregorin, naša vodilna biatlonka, se veseli jutrišnjega začetka prvenstva.
Tekmovalka, ki se je pred dvema letoma veselila sploh prve olimpijske kolajne doslej za slovenski biatlon, v Sočiju za 3. mesto v zasledovanju, se dobro zaveda, da doslej v sezoni še zdaleč ni uresničila načrtov. Že v prejšnji zimi ji ni šlo po željah, povrhu jo je med svetovnim prvenstvom na Finskem mučila bolezen, zato se je novih tekmovalnih izzivov z vrhom v Oslu lotila še posebej zagnano.
»Toda dosedanji del je bil slab. Le zadnji dnevi mi vlivajo optimizem, saj so bili občutki med pokljuškim treningom po dolgem času spodbudni, hkratni sem tudi med tistimi, ki se jih niso lotili niti virusi niti bakterije,« je omenila in se spomnila številnih težav mnogih pri naši reprezentanci, tudi vodilnega aduta Jakova Faka ter drugih, ki so v dneh šolskih počitnic obiskali Pokljuko. Gregorinova se je sicer v osrednji bazni tabor slovenskega biatlona vrnila s severnoameriške turneje, ki je ni pretirano izčrpala, tudi težav ob prihodu v srednjo Evropo s prilagajanjem na časovno razliko ni bilo: »Ah, prvi dan si naviješ budilko ob sedmih zjutraj, pa si hitro v običajnem domačem ritmu.«
V ZDA in Kanadi sicer ni dočakala vidnega vzpona v razvrstitvi in tako želenega približevanja najboljšim, vseeno pa je ob prihodu na Holmenkollen poudarila: »Res tega ni opaziti pri rezultatih, toda onstran Atlantika sem se vsaj pri tekmovalnih občutkih približala tistemu, o čemer sem sanjala pred sezono.« Obenem pa se dobro zaveda, da skupaj z drugimi člani slovenske reprezentance še zdaleč ni uresničila dosedanjih ciljev: »Kaj natanko smo storili narobe, je vprašanje za trenerje, a očitno gre za neko manjšo napako, ki se nam vleče že od začetka sezone. Zdaj si res nima smisla beliti glave z dosedanjimi spodrsljaji, precej bolj pomembno bi bilo zbrati vse moči in ovrednotiti kakovosten trening zadnjih dni na svetovnem prvenstvu.«
Vodilno slovensko biatlonko zadnjega desetletja za uvod v šampionat čaka jutri nastop v mešani štafeti. »Te discipline se vedno veselim, ker je pravzaprav med sezono zelo redko na sporedu. Še posebej mi je pri srcu od tistega Ruhpoldinga 2012 in naše kolajne, ko smo presenetili konkurenco. Zdaj seveda nihče v biatlonskih krogih ne pričakuje, da bi tudi v Oslu lahko uprizorili podvig, a morda le napovemo vrnitev na stare tirnice,« upa izkušena reprezentantka, udeleženka več odmevnih nastopov slovenske mešane štafete, ne le tistega srebrnega na nemškem prizorišču: »Res smo bili vselej med najboljšo osmerico. Ne vem, le v tej zimi nam doslej ni šlo, pogled v preteklost pa razkriva našo moč v tej disciplini.«
Jutrišnja predstava bo ne glede na končni ekipni učinek vsaj delno razkrila tudi pripravljenost in tekmovalni utrip posameznih udeležencev prvenstva. O pričakovanjih je bronasta olimpijka še dejala: »Pri svojih 35 letih si želim potrditev, da še naprej lahko tekmujem na visoki ravni. Ker sem se na treningu v zadnjih dneh dobro počutila, bi bila rada hitra in natančna tudi na prvenstvu.«
Verjame, da je v Oslo prišla res dobro pripravljena, četudi je za pokljuški konec priprav pogrešala resnejši preizkus, kot ji ga je sicer ponudila tekma za slovenski pokal. »Upala sem, da se bodo naši generalki za prvenstvo pridružile Čehinje, tudi Ukrajinke so takrat vadile tam, a načrt obojih je bil očitno drugačen,« je še dejala in se ozrla k štadionu, kjer se bo jutri začel biatlonski dogodek zime: »Mar ni tu čudovito tekmovati? Smučina mi ustreza, občinstvo pozdravi vsakogar, z vrha proge gledamo na veliko mesto …«
