Motivacija edina skrivnost Bjørndalnovega uspeha

Še nekaj dni pred začetkom »zaresnega« začetka biatlonske sezone, moško tekmo na 20 km v Östersudnu, so Oleja Einarja Bjørndalna razžirali dvomi o pripravljenosti zaradi zdravstvenih težav v pripravljalnem obdobju. Uvertura je bila zato veliko presenečenje: Norvežan, znan tudi po vzdevku biatlonski kralj, je zmagal, v tej disciplini prvič po februarju 2009, in to pri skorajda 42 letih …

Kaj sploh še ostane za motiv športniku z največ kolajnami na zimskih olimpijskih igrah (13) in s kar 40 na svetovnih prvenstvih? Vsekakor bi to lahko bil manjkajoči naslov svetovnega prvaka na domačih tleh in prav to žene kmalu 42-letnega norveškega šampiona, ki je že večkrat napovedal tekmovalno slovo, a si nato vedno znova premislil, saj bo marca »njegov« Holmenkollen gostil najpomembnejše tekmovanje zime. Mesto v norveški ekipi si mora sicer še dokončno zagotoviti, a enkrat letos se je skorajda že poslovil od sanj, da bi mu tudi pred domačimi gledalci zaigrali himno na SP (leta 2000 je bil na SP v Oslu bronast na 15 km s skupinskim štartom ter srebrn s štafeto 4 x 7,5 km). Poleti je namreč zbolel, bakterijska infekcija dihal mu je vzela kar šest tednov treninga, pripravam – mimogrede, letos je predstavil pravi mali vadbeni center na štirih kolesih, avtobus, v katerem je tekaška steza, šest postelj, kuhinja, kopalnica in soba za streljanje z lasersko pištolo – se je spet posvetil šele v drugem delu septembra, zanj se je začela napeta bitka s časom.

Zato se je pač pred začetkom sezone porajalo kar nekaj vprašanj, na katere pa je v sredo odgovoril, da bolje ne bi mogel: zmagal je na 20 km, ki sicer nikdar ni bila njegova najmočnejša disciplina, pri tem pa prvič po Anterselvi 2005 in skupno tretjič v karieri na tej razdalji pokril vseh 20 tarč. »Ta tekma mi pomeni zares veliko. Po tem, kar sem prestal poleti, si res nisem mislil, da bom danes tu, česa takšnega nisem pričakoval. V tako slabi kondiciji, kot sem bil pred le nekaj meseci, namreč nisem bil še nikoli,« si je oddahnil norveški veteran, ki je prvo zmago v svetovnem pokalu slavil leta 1996 prav tako v Anterselvi, 7265 dni kasneje pa s hitrostjo in natančnostjo navdušil biatlonski svet s 95. (eno je dosegel v smučarskem teku), pri čemer bo zadnji zavoljo vseh okoliščin v njegovi izjemni karieri pripadlo posebno mesto.

Prva zmaga v svetovnem pokalu po kar petih letih – vmes je bil prvi na SP in OI –, ki jo je dopolnil še s 3. mestom v šprintu, pa mu je prinesla tudi veliko mirnejše prihajajoče tedne. Bjørndalen namreč ni skrival, da je nared tudi za to, da ne bo del norveške ekipe na SP, saj da je konkurenca pač tako močna, da ima mesto v njej vnaprej zagotovljeno le Tarjei Bø. »Pripravljen sem bil na vse scenarije, tudi na tega, da me v Oslu ne bo. Seveda je moj cilj jasen, a marsikaj bi se lahko zgodilo,« je priznal, četudi bi bilo zares težko verjetno, da bi takšna legenda ostala brez poslovilne tekme na domačem prvenstvu. Če seveda bo to zadnja tekma na velikih tekmovanjih …

»Moja motivacija je povsem enaka, kot je bila tedaj, ko sem prvič zmagal v svetovnem pokalu. Prav izjemna motivacija je takorekoč edina skrivnost mojega uspeha, to me žene naprej ob vsakem napornem treningu,« pravi 41-letnik, čigar telo se pri tej starosti odziva na trening skorajda bolje kot kdajkoli, zato so številni prepričani, da tudi po tej sezoni še ne bo končal kariere. Južnokorejski Pjeongčang, kjer bodo leta 2018 zimske olimpijske igre, mu pač obudi lep, zlati spomin: štiri naslove svetovnega prvaka iz leta 2009 …