Na deski peglajo konkurenco, denarja zanje pa je vse manj

Deska seveda ni le za likanje. Z njo se lahko popelješ po valovito razbrazdani morski površini, živeči v deželah, kjer pozimi z neba nasuje belo podlago, pa z desko počnejo temperaturi primerne vragolije. Vijugajo v paralelnem veleslalomu in slalomu, zganjajo akrobacije v snežnem kanalu ali v posebnem terenskem parku ... Pa od pustolovskega začetka preidimo na bistvo, tisto športno. Deskarji, zbrani pod streho Smučarske zveze Slovenije, vsako zimo iz sebe iztisnejo nekaj žlahtnega. Žan Košir, Rok Marguč in Tim-Kevin Ravnjak so imena, ki so slovenski deskarski šport, po obdobju svetovnih prvakov Dejana Koširja in Roka Flandra, na velikih tekmovanjih vnovič popeljala do stopničk, kjer ti za vrat obesijo odličje. Pod okriljem SZS delujejo tudi smučarski skoki, ki imajo v novi zimi načrtovani proračun 1,9 milijona evrov, in alpsko smučanje, ki bo imelo na razpolago poldrugi milijon evrov. Deskarji so pred tremi leti v sezono krenili s 400.000 evrov proračunskega denarja, v sezono 2014/15 s 325.000, v novo zimo pa le z 285.000 evri. V to številko so bila všteta tudi solidarnostna sredstva, ki naj bi jim jih namenile panoge-Goljati slovenske smučarske zveze. A tudi ta proračunski obračun je padel v vodo, bolje napisano sneg. Tako torej, uspehi deskarjev so vse bolj žlahtni, denarja pa je vse manj. Ne pozabimo, Žan Košir je v zadnji zimi v svetovnem pokalu pobral vse, kar je bilo na voljo: veliki kristalni globus za skupno zmago in dva po disciplinah za zmagi v paralelnih veleslalomu in slalomu. Srebrno in bronasto olimpijsko odličje iz Sočija bosta tako ali tako še dolgo sijali, na zadnjem SP je bil deskar iz Pristave pri Tržiču srebrn v veleslalomu, Rok Marguč bronast v slalomu, Tim-Kevin Ravnjak pa prav tako bronasto žlahtni v snežnem žlebu. Deskarski proračun je sicer skoraj izključno popolnjen z državnimi sredstvi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter sredstvi Fundacije za šport.

Solidarnost iz trženja

Ravno zaradi napajanja z državnim denarnim gorivom je nedavni sklep izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije, da se za polovico zmanjšajo solidarnostna sredstva za manjše panoge v okviru SZS, deskarje zelo prizadel. Namesto 26.000 evrov bodo zdaj dobili le 13.000. »Žan Košir že ima podpisano pogodbo, ne morem mu zdaj reči, da bo zaradi sklepa izvršilnega odbora dobil manj, kot mu je pogodbeno namenjeno. Tako ali tako pa imamo tudi kar 22 kategoriziranih športnikov,« je ugotavljal Samo Štante, predsednik odbora za deskanje na snegu, te besede pa namenil IO SZS. Kompromisnega predloga o polovičnem zmanjšanju, da bi tako velike kot male panoge le imele nekaj od tega, se je sicer domislil predsednik SZS Enzo Smrekar.

»To ne spremeni dejstva, da se v tem trenutku soočamo s tem, da velike panoge zaradi manj razpoložljivega denarja dajejo odpovedi, govorijo o zmanjševanju programov. Seveda se te panoge tudi težko soočajo s tem in težko razložijo svojemu članstvu in tekmovalcem, zakaj jim bodo plačevale manj. Lahko bi obrnil in rekel, da alpski tekmovalci že ves čas imajo samoprispevke. Torej vsaka panoga ima nek svoj sistem. Ta solidarnostni prispevek ni bil od vedno, z dobrimi in poštenimi nameni smo ga uvedli lani. Vem, da ta kompromis, da se sredstva zmanjšajo za polovico, ni bil prijeten za nobenega, a je na koncu koncev le kompromis. Kaže na to, da solidarnost še vedno obstaja, da pa se tudi na strani prejemnikov trudijo amortizirati ta resen problem velikih, ki to plačujejo. Priča smo temu, da finančna konstrukcija ni zaprta pri smučarskih skokih, pa imajo vrhunske skakalce, s tem, da niso dobili lanskih bonusov in da so ostali brez osebnih sponzorjev,« navrže Enzo Smrekar. »Vseeno ne pozabimo, da govorimo o solidarnostnem prispevku, ki ga alpinci prispevajo na račun svojega dela pri trženjskih pogodbah, ne govorimo denimo o sredstvih Fundacije za šport. Potrebno je biti korekten, seveda, če bi bilo vse v redu, bi bilo vse v redu. Zelo korektni so bili tako alpinci kot tudi na primer biatlonci. Tudi ti en delež denarja, ki ga pridobijo s trženjem svojih rezultatov, namenijo solidarnostnemu skladu,« je sklenil predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar.

Osebni pokrovitelji

»Deskanje na snegu še vedno deluje po enakem konceptu, toliko, kolikor se dobi od Fundacije za šport in drugih institucij, toliko se nam namenja. Kolikor sem pregledal svojo pogodbo, pa je tega iz leta v leto manj. Zato gremo na samoiniciativo, na osebne pokrovitelje,« je problematiko strnil Žan Košir, ki je za osebne pokrovitelje tudi že neka blagovna znamka. Tudi Rok Marguč je imel ob vsem kaj za pristaviti. »Nimam političnih zvez, kar pomeni, da je nemogoče, da za sponzorja dobim državno podjetje. Torej večinoma iščem v zasebnih, te pa zahtevajo rezultate. Boljši kot so moji rezultati, več lahko dobim od pokroviteljev. Letos sem se zelo angažiral tudi na tej ravni in mi zelo dobro uspeva, nazadnje sem dobil še dva sponzorja. Deskarji smo del Smučarske zveze Slovenije, imamo nekakšen proračun. A proračunski denar dobimo predvsem od države, ne dobimo ga od pokroviteljev. So pa moji rezultati tisti, ki mi bodo prinesli osebne sponzorje, zaradi katerih bom denimo lahko bolje treniral,« je misli zaokrožil nekdanji slalomski svetovni prvak.