Tiskane izdaje
Tekmovalno opremo je sicer pospravila po koncu prejšnje sezone. »Dolgo sem bila v vrhunskem športu, večjega premora ali poškodbe nikoli nisem imela. Čas za konec kariere je bil pravi, telo bi še zmoglo, a bilo je utrujeno,« je pripovedovala Malijeva. Že pri 26 letih je bila »skurjena«, vedno je trenirala raje več kot manj, to je bila njena težava, pravi. »Začela sem zbolevati, telo je bilo načeto in pošiljalo je signale za spremembe. Spremenila sem trening in prehrano,« je dejala 39-letnica, ki v sebi več ne čuti prav nobene tekmovalne iskre. »Ivek (Janez Marič, s katerim vodita mladinsko reprezentanco, op. p.) mi je dejal, da bo to še prišlo za mano, ampak zelo dvomim. Raje sem namreč trenirala kot tekmovala,« je razkrila.
Po koncu prejšnje sezone je šla pod nož, čakala jo je operacija kolena, s katero je odlašala zadnji dve leti. V finišu tekmovalne zime si je poškodovala zapestje. »Ko zmanjšaš napore, tudi telo prestavi v nižjo prestavo in vse pride za tabo. Te spremembe še vedno čutim. Potrebovala bom kakšno leto, da bom poplačala davek, ki ga je zahteval šport,« se zaveda sogovornica, ki je morala po operaciji mirovati mesec dni. »Prvič v življenju sem bila toliko časa pri miru. Komaj sem čakala, da se spet spravim v gibanje. To dozo potrebujem za boljše počutje. Navsezadnje pa tudi zato, da sem vzor svojim tekmovalcem,« je povedala trenerka, ki od maja v novi vlogi bdi nad šestimi mladinkami.
Zdi se ji, kot da sploh ni občutila preskoka iz ene karierne zgodbe v drugo. »V tem zares uživam,« se je ozrla k svojemu novemu izzivu in opisala, kaj vse počne: »Delovni dan traja od jutra do večera. Zjutraj se pripraviš za trening, namestiš tarče. Končan trening ne pomeni premora zate, ampak za tekmovalce, pripraviti jim je treba še naslednjo vadbo. Skratka, nisi več ti tisti, ki je sam sebi edini pomemben. Zdaj so v ospredju drugi. Tudi za prevoz skrbim, testiram maže in smuči, nastrelim puško, na progi navijam,« je nizala obveznosti.
Kaj pravijo dekleta, je stroga? »Prav zanima me, kaj bi rekle,« je odvrnila v smehu in dodala: »Rada imam red in disciplino. Ko govorim, mora biti tišina. Ko se dela, se dela. Ko končamo, pa je čas tudi za šale.« Svoje varovanke je opisala kot zelo pridne in nadarjene. V vsaki prepoznava neki talent, ga poskuša zbuditi, nadgraditi in izpiliti. Opaža, da se nove generacije močno razlikujejo od njene v istem starostnem obdobju. »Mi smo trenerjem zvečer tudi kdaj pobegnili iz sob, novi rod pa je okupiran s sodobno tehnologijo. Zvečer si na računalniku pogledajo kakšen film in kot trener nimaš nobenih skrbi,« je opisala dobro plat elektronike.
Na OI v dveh panogah
Malijeva je v svetovnem pokalu začela nastopati leta 1995 kot smučarska tekačica, kot biatlonka leta 2001. Bila je članica zelo močne biatlonske ekipe, ki so jo v najboljših časih sestavljale Andreja Grašič, Tadeja Brankovič, Lucija Larisi, Dijana Grudiček in Teja Gregorin. »Za olimpijske igre v Torinu 2006 se je bilo treba boriti za vstopnico. Danes takšen boj zelo pogrešamo, potrebujemo ga!« je opozorila sogovornica, ki je na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002 tekmovala v dveh panogah – smučarskem teku in biatlonu. Kako naporno je bilo? »Ko si mlad, ne poznaš napora. Bila sem dobro pripravljena, 7. mesto v šprintu je bila super uvrstitev, v biatlonu pa sem imela za sabo šele prvo leto.« Malči, kakor ji pravijo, je na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu deset let pozneje osvojila srebrno kolajno v mešani štafeti.
A zanimivo, svojo športno pot je Kamničanka, ki je odraščala v družini s šestimi otroki, začela kot košarkarica. V osnovni šoli se je preizkušala tudi v gimnastiki, tekla je na krosih, igrala še odbojko in rokomet. »Raznolikost športov je dobrodošla, saj se tako razvija motorika. To danes kar pogrešamo, v šoli telovadba ni več tako pomembna, kar je škoda,« je poudarila. Deset let je bila stara, ko jo je »potegnilo« v smučarski tek za brati in sestrami. Med biatlonce jo je povabil Jure Velepec, njen nekdanji trener, ki se je iz tekaških krogov premaknil v biatlonske.
»Še vedno velja, da največ biatloncev pride iz smučarskega teka. Vselej se je govorilo, da 'krademo' tekmovalce, ampak na koncu se vsak sam odloči, kaj bi rad. Vsekakor pa si jih želimo več,« je na skromno zastopstvo opozorila Malijeva, ki se je s teorijo streljanja skupaj z Gregorinovo prvič srečala na treningih z Janezom Bohincem. »To je bil 'dril'. Uvodna tri oziroma štiri leta zelo intenzivno. Če imaš v štartu tak pristop, se hitro opazi napredek,« je prepričana sogovornica, ki je pred 12 leti diplomirala na fakulteti za šport.
Konec omejitev,
Ker ni uživala hrane živalskega izvora, je po tekmah in treningih potovala s torbo z izbranimi sestavinami in kuhalnikom. »To je bila kar rutina. Medtem ko so se drugi kdaj pritoževali nad hotelsko hrano, sem jaz vedela, da bom vedno dobro jedla,« je še povedala biatlonka, ki v prostem času rada kajta, teče, kolesari, hodi v hribe in smuča. »Kot tekmovalec si časovno omejen s treningi, zdaj je drugače, čutim svobodo in lahko počnem, kar želim, ni več omejitev.« Kot vrhunska športnica je največ časa v karieri preživela na Pokljuki, »polovico življenja sem v hribih, gozdovih, skratka v naravi«, pozitivno energijo črpa iz okolja.
Včasih prime v roke tudi kitaro in kaj zabrenka, a opozarja, da je samouk. Tudi mikrofon ji ni tuj, včasih je po tekmah nosila celo pripomočke za karaoke. Zabava je bila zagotovljena. »Karaoke so za tiste, ki ne zanjo peti. Če znajo, ni zanimivo,« je v smehu povedala Andreja Mali, športnica od glave do pet.
