Nagrada za naporno vrnitev po poškodbi

St. Moritz – Vse je bilo v znamenju številke ena. Najboljša veleslalomistka sezone Tessa Worley, prva favoritinja za naslov svetovne prvakinje v tej disciplini, se je z enico na dresu pognala s štartne hišice in po polčasu tekme zasedala vrh razpredelnice. Po prepričljivem nastopu v finalu je slavila zmago. Ob njenem imenu se je takrat izpisala še zadnja št. 1 – tista z zlatim leskom.

Z nestrpnostjo je Worleyjeva, sicer hči Francozinje in Avstralca, pričakovala najpomembnejšo tekmo sezone. Napetost je razbila s presenetljivo zlato kolajno, ki jo je s sotekmovalkami in sotekmovalci iz reprezentance osvojila na paralelni ekipni tekmi. Z zlato snežinko okrog vratu je presegla lastna pričakovanja na generalki pred veleslalomom.

V slogu vseh svojih predstav v predolimpijski zimi – v sedmih veleslalomih za svetovni pokal je ostala brez stopničk zgolj na uverturi sezone v Söldnu, bila je šesta – je včeraj v St. Moritzu, ko je bila živčnost na vrhuncu, pokazala, kako neomajna in zanesljiva je letos na smučeh. S tira je ni spravila niti napaka pri tretjih vratih finalnega nastopa, zaradi katere je izgubila ravnotežje, a se v hipu vrnila v zmagovalno smučino. »Zavedala sem se, da je lahko že drobna nepozornost zame usodna. Rekla sem si: Zdaj pa poženi in smučaj, kakor hitro zmoreš. In zadostovalo je za zmago,« se je veselila 27-letna Worleyjeva in razkrila, kaj se ji je pletlo po glavi na štartu. »Samo še ta nastop zdrži. Izkaži se. Nič drugega te danes več ne čaka,« si je ponavljala, da mora iztisniti iz sebe zadnje atome moči. »Dan ni bil prav nič enostaven, ampak končal se je prečudovito,« se je zmagovalki 11 tekem za svetovni pokal odvalil kamen od srca ob prihodu v cilj.

Za tekmovalko, ki je v svetovnem pokalu debitirala pred enajstimi leti s premiernimi točkami, je to peta kolajna s SP oziroma četrta zlata; po dve sta posamični in ekipni. Z dvema naslovoma svetovne prvakinje v veleslalomu (prvega je osvojila na SP v Schladmingu 2013) se je izenačila z legendami Anjo Pärson, Deborah Compagnoni, Marielle Goitschel in Vreni Schneider. »Tega sem si verjetno želela bolj kot tistega leta 2013. Prav zato je bil pritisk pred finalnim nastopom zelo velik. Uspelo mi je in ponosna sem nase,« je spregovorila o bremenu, ki si ga je naložila.

Vzpon na vrh v St. Moritzu je gotovo njena največja zmaga po hudi poškodbi, ki jo je oddaljila od belih strmin. Na slalomu v Courchevelu leta 2013 si je strgala križno vez in poškodovala meniskus v desnem kolenu. Izpustila je skoraj vso tekmovalno zimo, tudi olimpijske igre. Ko se je pred dvema sezonama vrnila v konkurenco, ji je bilo težko. »Veliko dela, časa in potrpežljivosti sem vložila v vrnitev. V takšnih situacijah moraš ostati strpen, ne smeš obupati. Dve leti je trajalo, da sem prišla do vrhunskih rezultatov. Tudi ko niso bili vidni, sem postopoma napredovala z majhnimi koraki. V pravi veličini pa so se pokazali v tej zimi. Še vedno garam in rada bi nadaljevala v vrhunskem slogu,« pa je o najtežjih udarcih na svoji športni poti razpredala pred dobrim mesecem v Mariboru na tekmi za Zlato lisico, kjer je bila prav tako nepremagljiva.

Naslov svetovne prvakinje je bil včeraj še slajši, saj je junakinjo dneva do velikega uspeha pospremil tudi njen izbranec, smučar Julien Lizeroux.