Najboljše smuči naredijo Slovenci

Ljubljana – V poslu ni sentimentalnosti, še toliko bolj, če vajeti prevzame tujec. Lep primer sta Peter Prevc in Sara Takanaši. Oba sta osvojila veliki kristalni globus z Elanovimi smučmi, toda tuje vodstvo slovenskega proizvajalca športne opreme se je odločilo, da ukine skakalni program. To pa ne pomeni, da v smučarskih skokih ni več poslovnih priložnosti.

Celoten sistem smučarskih skokov za najvišjo raven je bil pri Elanu ovrednoten na 200.000 evrov. V tem znesku so všteti stroški izdelave smuči, vzdrževanja, nagrad, plač, prevoza, nastanitev … »Elan je za vrhunsko raven naredil od 250 do 300 parov smuči na leto. Zraven so naredili še približno 950 parov smuči za mlajše selekcije in klube,« je povedal Toni Justin, vodja tekmovalne ekipe za smučarske skoke pri Elanu. »Par tekmovalnih smuči stane 414 evrov. To je cena smuči, ki jih ima Peter Prevc. Za najmlajše tekmovalce smuči stanejo 209 evrov,« je pristavil.

Elan je za Prevca v sezoni 2015/2016 pripravil 18 parov smuči. Tri pare je slovenski šampion porabil v času poletnih testiranj in še tri pare v svetovnem pokalu. »Druge smo imeli v zalogi, saj nikoli ne veš, ali se bo kakšna smučka zlomila ali bo kakšna druga okvara,« je rekel Justin. Čeprav ima Prevc še precej smuči, te niso več uporabne. »Na njih piše Elan – spodaj in zgoraj. Tega se ne da izbrisati. Prav tako ne moremo čez prelepiti nove plasti, saj bi bil to preveč tvegan postopek, ki bi ogrozil kakovost smuči,« je razložil strokovnjak za smučarske skoke.

Toda v tej zgodbi ni ključen Peter Prevc, ampak celoten mladinski program. Četudi v Sloveniji nihče več ne naredi nove skakalne smučke, bo Prevc gotovo našel rešitev. Drugače je za najmlajše skakalce, ki prav v teh tednih skupaj s starši množično trkajo na vrata skakalnih klubov. »Peter Prevc je samo eden, mi pa imamo registriranih 500 tekmovalcev,« pravi Ljubo Jasnič, predsednik odbora in zbora za skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije. »Skrbeti nas mora za otroke. Mislite, da bo kdo plačal 200, 300 evrov za en par smuči? S takšnimi stroški bo takoj sledil upad, s čimer se nam bo podrla celotna piramida. Če ne bomo imeli pravih razmer, ne bo tekmovalcev, dolgoročno pa je lahko ogrožena celo Planica,« vre iz Jasniča.

Po najbolj pesimističnem razpletu bo med proizvajalci skakalnih smuči ostal zgolj Fischer. »Če bo ostal samo Fischer, bo privil cene do nebes. Moramo se zavedati, da nemški proizvajalec slovenskim tekmovalcem ne bo dal najboljših smučk. Pri tekačih imamo lep primer. Najboljši gredo v Fischerjev inštitut, drugi pa morajo v 'drvarnico', da naberejo polena, da lahko tečejo,« je slikovit Jasnič. »Prav zato je ključno, da proizvodnjo skakalnih smuči zadržimo v Sloveniji.«

Odkup ali v staro železo

Prve pogovore so že opravili. Jasnič se bo danes sestal tudi z ljudmi iz skakalnega razvojnega oddelka Elana. »To so strokovnjaki, ki naredijo najboljšo smučko na svetu. Najti morajo proizvodnjo halo in odkupiti strojno opremo, drugače jo bo Elan prodal kot staro železo,« pravi Jasnič. »Po prvomajskih praznikih moramo imeti konkretno rešitev. Iščemo vlagatelja, ki bi podprl celotno zgodbo. Že sem preučil podjetja, ki pokrivajo srednjo in vzhodno Evropo, Skandinavijo in tudi Kitajsko. Zavedati se moramo, da bodo Kitajci za olimpijske igre naredili ogromen nordijski center, zato so pripravljeni vlagati v skoke.«

Na enak način kot zdaj vlagatelja iščejo v Sloveniji, sta v preteklosti v Nemčiji k proizvodnji skakalnih smuči pristopila Sport 2000 in Flüege.de z odkupom že obstoječe proizvodnje. »Prepričan sem, da se bo našel nov vlagatelj,« pravi Tomaž Ambrožič, strokovnjak za trženje v športu. »Skakalne smuči so zanimiva oglaševalska 'površina', morda celo bolj za koga drugega kot za proizvajalca smuči. Obstajajo podjetja, ki bi lahko izkoristila to 'površino'. Recimo turistična podjetja z oglasi za popotniške destinacije. Še toliko bolj, ker niso neposredni konkurenti drugim pokroviteljem v športu. Recimo pri Sport 2000 kot športni trgovini so že imeli težave, ker potem nihče v njihovi trgovini ni mogel kupovati skakalne opreme.«

V ozadju Elanove odločitve je dejstvo, da smučarski skoki v primerjavi z alpskim smučanjem in smučarskim tekom za seboj nimajo ljubiteljskih uporabnikov. »Največji problem Elana je, da tega izdelka, ki ga oglašujejo na skakalnih smučeh, nihče ne kupi,« je rekel Ambrožič. »Odločitev Elana je zato pričakovana in tudi logična. Svoje izdelke bodo lažje tržili prek drugih kanalov. Verjetno je tudi res, da njihova odločitev ne bi tako odmevala, če Prevc za seboj ne bi imel vrhunske sezone.«

Najti se mora torej vlagatelj, ki želi nagovarjati predvsem kupce v srednji Evropi, hkrati pa bi ponujal tudi proizvode, ki niso neposredno povezani s smučarskimi skoki. Morda spada pod ta opis proizvajalec športne opreme za poletne športe, kot je tenis. Ali pa kakšen avtomobilski ali prehrambni velikan. In kdor bi vstopil v zgodbo, lahko potem proizvodnjo skakalnih smuči registrira tudi kot svojo dejavnost, kar odpre vrata oglaševalskega prostora na olimpijskih igrah. Poleg uradnih pokroviteljev je na OI dovoljeno tudi oglaševanje proizvajalcev na smučeh, obutvi, čeladah, kopalkah …

Še najlepše pa bi bilo, če bi Peter Prevc letel s smučmi, na katerih bi na veliko pisalo – »I feel Slovenia«.