Najprej zdravje, nato pa napad na olimpijsko kolajno

Vodilna nemška smučarka Viktoria Rebensburg ima kot nekdanja olimpijska prvakinja krepko višje cilje od tistega, kar je dosegla v soboto na podkorenski strmini – v veleslalomu je zasedla 11. mesto. Toda ob koncu tedna se je borila tudi z boleznijo. Vseeno pa si je vzela čas za Delo in spregovorila o Kranjski Gori, olimpijskih igrah, Ilki Štuhec in Tini Robnik.

Za večino smučark to prizorišče v Kranjski Gori predstavlja kar zahtevno nalogo, tudi zato, ker ga pač ni med rednimi v sezoni ženske karavane. Kako ste se pravzaprav spopadli s sobotno nalogo?

Priznam, da tokrat posebej težko, saj sem se večer pred tekmo zelo slabo počutila. Zbolela sem, nekako zbrala moči za sobotni nastop in se s spremljevalci dogovorila o tem, da se bom, kolikor bo le mogoče hitro, po tekmi odpravila domov na Bavarsko. Zdaj potrebujem predvsem počitek.

Kako sicer gledate na kranjskogorsko progo, ki jo je ob koncu prejšnje sezone vodilni as alpskega smučanja Marcel Hirscher označil za eno najlepših veleslalomskih na svetu?

Strinjam se s tistimi, ki ji pripisujejo prav posebno zahtevnost. Tokrat pa je bila zame še težja, kot bi bila sicer: nisem bila zdrava, hkrati pa se je še vreme skisalo, predvsem za drugi nastop, zato mi je vse skupaj predstavljajo še višjo oviro. In tako je bil moj nastop slabši od tistega, kar si ponavadi predstavljam. Žal mi je, tokrat pač nisem bila »prava«, upam, da bo kmalu, ko bom ozdravela, spet drugače.

Ste tudi vi med tistimi, ki se vedno znova rade vračajo v Maribor, zdaj ste se pač morali z drugimi lisičkami pomeriti na strmini, kjer je sicer redno tekma moškega svetovnega pokala?

Tu pač ni bilo izbire. V Mariboru res vsi uživamo, tam se zbere veliko gledalcev, čutiš ta duh tradicije tekme. Seveda je tudi Kranjska Gora v svojem alpskem okolju lepo prizorišče, a tokrat sem imela pač smolo z zdravjem.

Še dobro, da je v torek v Flachauu, na naslednji postaji ženske karavane, na sporedu le slalom, v katerem ne tekmujete …

Drži, res je zame dobro, da je tako. Seveda upam, da bom nared konec tedna za nove preizkušnje v Avstriji. A zdaj ni kaj: počivati, piti čaj, odmisliti za dan ali dva obveznosti …

Kako se sicer ozirate k uvodu v sezono?

Štart je bil spodbuden, o tem ni dvoma. In tudi ko se ozrem na doseženo, z izjemo seveda tega zadnjega konca tedna v Sloveniji, moram biti zadovoljna. Dobro, ne gre vedno vse po načrtih, enkrat ti nagaja vreme, drugič kaj drugega. V Val d'Iseru sem padla, a vse skupaj si zasluži lepo oceno.

Seveda je za slehernega smučarja v tej sezoni podčrtan Pjongčang.

Razumljivo, olimpijske igre so pač za vsakogar poseben cilj.

V Vancouvru ste bili pred osmimi leti na najvišji stopnički, štiri leta pozneje v Sočiju bronasti, potem ko ste imeli pred igrami zdravstvene težave, kakšni so spomini?

Pisani, veliko se je dogajalo. Res sem nazadnje močno zbolela pred igrami, prav dobro, da sem se za konec ustrezno pripravila za nastop. Seveda bi bilo lepo doživeti tudi novo zmagoslavje na ravni tistega iz Vancouvra, a zdaj sem si kolajno začrtala kot cilj za Pjongčang. Res pa je, da je še slab mesec do odhoda, pred tem bo še veliko tekem.

In v tem mesecu vas čaka predvsem lov za izjemno Mikaelo Shiffrin?

Pa ne le za njo. Dobro, Shiffrinova je res zdaj izjemna, predvsem za zdaj ne niha v formi, iz tekme v tekmo niza vrhunske nastope. Toda sama moram biti pozorna tudi na druge tekmovalke. V veleslalomu je zdaj široka paleta konkurenčnih smučark, denimo Sofia Goggia, Federica Brignone, tudi Avstrijka Stephanie Brunner je močna. Prihajajo še nekatere, ki jih prej širša javnost ni poznala.

V tem novem valu je tudi Tina Robnik, ki je bila od vas v sobotnem veleslalomu hitrejša.

Seveda sem bila tudi na njo pozorna, zlasti v prvem nastopu je bila res hitra. Za alpsko smučanje, podobno kot v drugih športnih panogah, je vsekakor koristna navzočnost novih obrazov.

Ilka Štuhec, prva slovenska smučarka prejšnje zime, pa ne sodi med nove obraze, toda zdaj je pač zaradi poškodbe ni v tekmovalni karavani – jo pogrešate?

Seveda jo, obenem pa verjamem, da se bo vrnila med najboljše. Dobro, takšna poškodba kolena je res zoprna, potrebuje nekaj časa za celjenje. Pred Ilko je nadaljevanje rehabilitacije, to mora »preživeti«, nakar bo spet – o tem sem res prepričana – lahko napadala najvišja mesta, ker je odlična smučarka.

Tekmovalni koledar je sicer videti iz sezone v sezono bolj natrpan, koliko imate časa za počitek?

Res je obveznosti veliko, ko takole zboliš, kot sem jaz tik pred Zlato lisico, je vse skupaj še bolj naporno. V prostih dneh pa poskusiš dihati s polnimi pljuči.

Ste si lahko vsaj malo oddahnili v zadnjih božično-novoletnih dneh?

Malo že, res pa je, da je bilo toliko tekem pred božičem, da bi kdorkoli iz smučarskega sveta potreboval še več počitka. A zame je bilo pomembno, da sem bila doma na Bavarskem, uživala z najbližjimi v božičnem večeru. Lepo mi je takrat, vedno se veselim teh trenutkov.

Kako sicer preživljate prosti čas v domačem kraju ob Tegernseeju, res lepem jezeru dvajset minut vožnje od Münchna?

Prosti čas v zadnjih letih največkrat namenjam študiju športnega trženja. Gre za zahtevno zgodbo, ki zahteva precej truda in časa. Sicer pa sem rada v naravi, všeč mi je alpski svet, grem v gore. No, pa na golf ne smem pozabiti. V poletnem času sodi med moje priljubljene konjičke.

Kaj pa druge športne panoge?

Zanimajo me številne, od nogometa naprej.

Kot prebivalka z Tegernseeja, kjer imajo nekateri Bayernovi nogometaši in funkcionarji počitniška domovanja, verjetno stiskate pesti za münchenski klub?

O tem pa res ni dvomov. Sledim tekmam po televiziji, ko pa napočijo aprilski in majski dnevi in zame takrat ni toliko obveznosti na snegu, sem zelo rada med navijači na tribunah Allianz Arene.

Sicer že razmišljate o počitnicah v pomladnih mesecih, torej po koncu sezone?

Ah, to je pa res še oddaljeno. Najprej si zdaj želim ozdraveti, se uspešno vrniti k svetovnemu pokalu in nato v vrhunski formi pričakati olimpijske igre. Po sezoni pa bo že čas in za počitnice in za sprostitev.