Tiskane izdaje
Za vodilnega slovenskega biatlonca Jakova Faka se je največje tekmovanje v sezoni končalo sanjsko. Prav na včerajšnji zadnji dan tekmovanja se je drugič doslej razveselil naslova svetovnega prvaka in si tako priboril tudi imenitno popotnico za finale svetovnega pokala. Z njim pa smo se na Finskem pogovarjali tudi o dolgoročnih načrtih.
Glede na vaše odmevne dosežke v preteklosti, ko gre za največja tekmovanja, tudi olimpijsko kolajno in naslov svetovnega prvaka, ste se seveda odločno lotili novega izziva tudi v teh dneh – kako ste zadovoljni s tu doseženim?
O vsem skupaj bom moral še premisliti najbrž po sezoni, saj je zdaj pred menoj še finale svetovnega pokala, ni pa mi treba skrivati, da sem si že prve dni v Kontiolahtiju želel več. Posebej mi bo v spominu ostala 20-kilometrska tekma, z enim zgrešenim strelom manj bi do konca ostal v boju za kolajno. A kot sem vam že dejal v prejšnjih dneh, svetovno prvenstvo ni samopostrežna trgovina, da kar prideš in si preprosto izbereš, kar ti ustreza. Seveda pa ostajam ponosen na to zadnjo predstavo, ko sem si prigaral naslov.
Tudi ta preizkušnja s skupinskim štartom pa je bila prav posebna z izjemno gnečo po prvem strelskem postanku in nato izjemno končnico vaše vodilne četverice. Kako bi se ozrli k temu sklepnemu boju na prvenstvu?
Uvod je bil res živčen, nekateri v skupini so prav pretiravali tudi z nešportnim prerivanjem. Pri manj izkušenih tekmovalcih me to niti ne moti, nisem pa pričakoval, da so takšni nekateri dolgoletni asi iz biatlonskega športa. A za vsakogar obstaja kazen. Končnica pa je bila res posebna, prepletali sta se taktika in telesna moč.
Pa se nista morda celo prezgodaj odločili za pobeg iz skupine in vodilno mesto v smučini?
Morda res, toda takrat sem občutil svojo moč, dovolj mi je bilo čakanja na priložnost, iz naslednje skupine so se nevarno približevali hitri tekmeci. Tokrat ste me pač videli v moji luči. V takšni tekmi res najbolj uživam. Spoštujem pomembne vloge trenerjev in drugih spremljevalcev, a ko si sredi takšnega boja, odločajo predvsem osebne sposobnosti. Res se je bilo imenitno boriti in kajpak na koncu veseliti zmage.
Pa je pot k njej za vas psihično zahtevnejša kot ob vašem prejšnjem naslovu pred tremi leti v Ruhpoldingu? Takrat je bilo vendarle občutiti pri ekipi več sproščenosti, potem ko je že prvi dan prvenstva mešana štafeta osvojila srebro. Zdaj ste na podvig čakali prav do konca.
To, kar ste omenili, vsekakor drži, a obenem je tudi res, da sem tudi takrat občutil posebno breme. Bil sem vendarle komaj drugo sezono član slovenske reprezentance, zame je bilo to prvo svetovno prvenstvo v novem dresu. Tukaj pa je bila seveda zgodba posebna, ni se preprosto po tednu zahtevnih preizkušenj zbrati za tako visoko tekmovalno raven.
A ne glede na vašo včerajšnjo sanjsko nedeljo: s kakšnimi spoznanji se zdaj odpravljate v Sibirijo na finale sezone?
Za konec sezone bi si tako v smučini kot na strelišču želel pokazati precej več kot v prvih dneh tega prvenstva. Pa pri tem ne razmišljam le o načrtu na tem zadnjem prizorišču, temveč bolj dolgoročno. Predvsem pri streljanju bom moral nekaj spremeniti in če ne bom našel rešitve v Sloveniji, bom kajpak razmislil tudi o sodelovanju s tujo stroko. Za to prvenstvo sem se dobro pripravil, tudi nad opravljenim v miru domačega Gorskega kotarja sem zadovoljen, vendar pa so še rezerve, rad bi napredoval.
Prav na vse pa ne morete vplivati, sploh bo to prvenstvo ostalo v spominu udeležencem po zelo spremenljivih razmerah – na finskem vzhodu ste doživeli vdirajoči sneg zaradi visoke temperature kot tudi nepredvidljive sunke vetra ter večerno nordijsko ohladitev.
Za nikogar ni bilo preprosto, vedno znova si moral biti pripravljen na različne scenarije. Predvsem pri streljanju v vetru nismo zanesljivi, to moramo popraviti.
Pri vas gre sicer za drugačno sodelovanje s stroko kot v prejšnjih letih: na prvenstvo ste se pripravljali z osebnima trenerjema Tomašem Kosom in Janijem Grilom, na prizorišču ste sodelovali z Urošem Velepcem. Kako ocenjujete uspešnost teh novih razmerij?
Nimam prav nikakršnih pripomb. Po tej plati je bilo vse, kot sem si zamislil pred največjim dogodkom sezone. Na daljavo sem sodeloval z omenjenima trenerjema, Uroš mi je na prizorišču pomagal pri nastrelitvah in pozneje po tekmi pri analizi. Ne glede na sodelovanje z osebnima trenerjema pripadam sistemu slovenske reprezentance. Obenem pa se športnik nikakor ne sme pretirano obremenjevati z zunanjimi dejavniki in tudi nalogami trenerjev. Vsak svojo opravlja po najboljših močeh, na progi in strelišču pa si sam in takrat ti prav nihče ne more pomagati, telo in glava morata biti naravnana na uspeh.
A kakšen je bil zadnji Kosov nasvet, ki vam ga je iz domačih čeških krajev namenil na Finskem?
S prenosnim telefonom mi je samo poslal kratko sporočilo z vsebino, da se bo ta dan zgodila velika predstava. (smeh)
Pa bi vam bilo vseeno lažje, ko bi imeli na prizorišču največjega tekmovanja v sezoni Kosa in, če bi bilo mogoče, tudi Grila?
Seveda ti navzočnost stroke v pripravah na posamezno tekmo lahko le pomaga, a hujši šok – ko trener ostane doma – doživijo manj izkušeni tekmovalci. Pri meni po tej plati ni izgovorov, dovolj dolgo sem že v biatlonu, sposoben sem za vrhunske dosežke tudi ob takšnem načinu dela.
A vendarle – se boste po koncu sezone zavzemali tudi za spremembe, bi radi v prihodnje imeli na tekmah vsaj enega osebnega trenerja od obeh omenjenih?
Tega ne skrivam, seveda razmišljam tudi o takšnih spremembah za naslednjo sezono.
Najbrž pa bo uresničitev želje krojil proračun?
Vsekakor tudi proračun, a ob tem tudi odločitev našega reprezentančnega vodstva. V dobro slovenskega biatlona menim, da bi bilo res učinkovito, če bi okrepili naš strokovni štab. Če se ozrem zgolj iz osebnega zornega kota, si predstavljam korak navzgor v nadaljevanju dela z obema trenerjema, pomembno vlogo namenjam vsekakor tudi zdravnici, dr. Nadi Rotovnik Kozjek, ki mi predvsem na področju prehrane vedno svetuje, kako se lotiti treninga, kako izvesti regeneracijo, kdaj ustrezno počivati.
Ena značilnosti tega prvenstva pa je tudi termin – v teh marčnih dneh je za vami kot tudi vsemi drugimi udeleženci biatlonske karavane že lep del sezone. Bi raje imeli največje tekmovanje v sezoni, tako kot ponavadi v preteklosti, v prvi polovici februarja?
Pravzaprav se moraš prilagoditi koledarju, na splošno pa bi se mi bilo lažje pripraviti za vrh sezone en mesec prej.
Toda tudi naslednje prvenstvo, čez eno leto v Oslu, bo spet marca …
To me pa ne skrbi! Oslo je zame prav posebno prizorišče, pa ne le zavoljo osebnih kot tudi slovenskih reprezentančnih uspehov v zadnjih sezonah. Gre za metropolo nordijskega športa, vlije ti neko posebno energijo, vsak nastop je drugačen od teh zdaj. Pa da me ne bi kdo napak zastopil – nič ni narobe z drugimi prizorišči, tudi Kontiolahtijem, a sleherni nastop na Holmenkollnu je zame izjemen. Zato se že zdaj veselim naslednjega SP.
Pomembna vloga na velikih tekmovanjih pripada tudi pripravi in izbiri smuči. Četudi pogosto pohvalite slovenski servis, pri opremljevalcu Fischerju pa za vas kot enega udarnih adutov posebej skrbijo, na prvenstvu ni šlo povsem brezhibno, kajne?
Tudi glede spreminjajočih se vremenskih razmer mi bo to prvenstvo v Kontiolahtiju ostalo v posebnem spominu. Vedno znova je bilo treba pozornost namenjati materialu, morda še bolj kot ponavadi, žal sem si privoščil napako, ko sem za 20-kilometrsko tekmo izbral enega od starih modelov smuči, ne pa novega iz zadnje serije za to prvenstvo. A pri novih strukturah gre za malo bolj grob vzorec, takrat se mi ni zdel tako ustrezen za to progo. Drugače pa res niti nad servisom niti nad opremljevalcem nimam nikakršnih pripomb.
Resda ste sinoči za najpomembnejšim tekmovanjem sezone postavili piko, toda zdaj je pred vami še silovit boj za stopničke v svetovnem pokalu.
Zavedam se ga, tokrat sem vendarle zdrav in zato tudi bolj zbran kot pred dvema letoma, ko sem prav za konec ostal brez skupnega 3. mesta. Zdaj mi dobro kaže, resda pa se za konec lahko kaj zasuče, ko bodo izbrisali dve najslabši posamezni uvrstitvi. Pri meni gre dvakrat za 24. mesto, tako bom ostal brez pomembnih točk. A potrudil se bom, da si jih bom v Hanti-Mansijsku nabral kar največ in tako končno razglasitev doživel na stopničkah.
Kaj vam pravzaprav manjka v primerjavi z vodilnim asom svetovne karavane Martinom Fourcadom?
Po strelski statistiki je daleč pred menoj. Dejansko pa, kot sem vam že dejal, prav pri streljanju občutim še veliko rezerve, po tej plati bo napredovanje nujno, če se bom še naprej nameraval kosati z najboljšimi na svetu. V teku pa kaj prida ne zaostajam za njim, morda za 0,2 odstotka ali kaj podobnega.
Kakšni bodo vaši prvi dnevi po koncu sezone?
Nisem se še odločil glede nastopa na ekshibicijski tekmi v Tjumnu, enemu od baznih taborov ruskega biatlona, kamor so me povabili in bi se tja odpravil po finalu svetovnega pokala v Hanti-Mansijsku. Seveda si bom privoščil počitnice, morda v Toskani, a prav dolgega oddiha ne bo. Kot se vam že dejal, se bom naslednje sezone lotil zelo ambiciozno.
