Ni bilo lahko, a je Jaka Hvala verjel vase in v ekipo

Smučarski skoki: Jaka Hvala želi v Hinterzartnu ponoviti svoje nastope iz Wisle.

Objavljeno
05. avgust 2015 16.38
Jaka Hvala na državnem prvenstvu v Planici 13.Oktobra 2013.
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport

Ljubljana – Slovenski smučarski skakalci so na uvodni postaji 22. velike nagrade FIS minuli konec tedna v Wisli zaostali za (svojimi) pričakovanji. Presegel jih je pravzaprav le Jaka Hvala, ki se je s 27. mestom v soboto po sušnih 17 mesecih spet veselil točk med svetovno elito. Predtem si jih je nazadnje priskakal 7. marca 2014 v Trondheimu.

Še več – namreč skoraj tri leta – so minila od njegove zadnje uvrstitve med najboljšo trideseterico v poletnem »svetovnem pokalu« (3. oktobra 2012 v Klingenthalu). »Uf, res že dolgo nisem nikamor skočil med elito, zato moram biti zadovoljen s prikazanim v Wisli,« je Hvala, ki je bil od Petru Prevcu naš najboljši mož že na petkovi preizkušnji, potegnil črto pod prireditvijo na 134-metrski napravi Adama Malysza, na kateri je bila konkurenca zelo podobna tisti v pravem (zimskem) svetovnem pokalu.

»Na moštveni tekmi sem naredil še boljša skoka kot na posamični, na kateri je bil prvi malo slabši. Kljub temu je bilo dovolj za točke, ki sem jih bil zelo vesel. To je dobro za samozaupanje, saj sem dobil potrditev, da sem lahko zraven tudi s svojimi ne najboljšimi nastopi,« je odleglo 22-letniku iz Ponikev na Tolminskem, potem ko je očitno le prebrodil krizo, v kateri se je znašel lansko poletje.

»Bilo je res težko, toliko težje, ker sem se ves čas vrtel v istem krogu. Potreboval sem kar nekaj časa, preden sem se navadil na določeno skakalnico, ko pa sem jo 'naštudiral', smo morali naprej in vse se je začelo znova. Zdaj s prilagajanjem na različne naprave na srečo nimam več težav,« je pojasnil Hvala, ki je še kot najstnik zablestel kot meteor, kmalu po sila odmevni zmagi za svetovni pokal v Klingenthalu (13. februarja 2013) pa se je začel izgubljati v sivem povprečju.

Na vprašanje, kako je premagal krizo, je odvrnil, da na različne načine, predvsem pa s tem, da je bil vztrajen in da ni vrgel puške v koruzo. »Čeprav ni bilo preprosto, sem vseskozi verjel vase, v ekipo in v to, kar smo počeli. Zaupal sem trenerjem, še naprej vadil po istem programu kot drugi fantje, le da sem še kakšno popoldne več preživel z Janijem Grilcem, s katerim sva poudarjeno delala na tehniki. Očitno sem potreboval toliko časa, da mi je vse skupaj prišlo v kri,« se je spomnil težkih trenutkov, ko mu ni šlo po načrtih in željah.

Ob tem je razkril tudi zanimivost, ki bi lahko v športu, kjer se pozna sleherna malenkost, prispevala pomemben delček k temu, da je začel sestavljati svoj mozaik. Po meritvah, ki jih je Sepp Gratzer, kontrolor opreme pri FIS, opravil pred začetkom sezone, si je lahko izbral za dva centimetra daljše smuči. »Zdaj lažje pridem skozi tudi s težo – za 1,3 kilograma, kar se seveda pozna,« je zaupal primorski rekorder, srečen, ker se je začela stvar vendarle odvijati na bolje.


Upa, da bo lahko to potrdil tudi ta konec tedna v Hinterzartnu, kamor so davi od Slovencev odpotovali še Nejc Dežman, Robert Kranjec, Tomaž Naglič, Peter Prevc in Anže Semenič, medtem ko je Jurij Tepeš ostal doma na treningu. »Želim ponoviti skoke iz Wisle, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo. Zdaj vem, da bi bil lahko s svojimi najboljšimi poskusi uvrščen še višje, moj osnovni cilj pa ostajajo točke. Ne bom prehiteval dogodkov, zadovoljen bom, če bom nadaljeval v takšnem slogu in svojo pripravljenost počasi stopnjeval do zime,« si je še zaželel Hvala.