Ni lepše fantovščine, kot je na Vitrancu

Kranjska Gora – Resda marec v Zgornjesavski dolini prinaša konec pisanega počitniškega živžava slovenskih šolarjev, toda prav v tem delu naše dežele takrat nastopi 5. letni čas. Najprej s pokalom Vitranc in nato za slovo od zime še s planiškim praznikom. Pod podkorensko strmino se je ob koncu tedna zbrala glasna množica.

Pa ne le v cilju omenjenega smučišča, med karavano svetovnega pokala enega najbolj spoštovanih. Tudi Kranjska Gora je z okolico zadnje dni živela v posebnem utripu. Gostilničarji in hotelirji so preštevali lep zaslužek, ni prav veliko dni v koledarskem letu, ko je tu poleg rednih obiskovalcev Kekčevih krajev zaznati nadpovprečno število gostov s slovenskega vzhoda kot tudi iz severne soseščine. Prvi so uživali v zadnjem koncu tedna zimskih počitnic, množičen obisk Avstrijcev ni bil naključen. Onstran Karavank se je resda zvonec pouka oglasil prej kot v omenjenih slovenskih regijah, toda številnim privržencem velemojstrov na snegu v smučarko vzneseni naciji res ni kazalo zamuditi prve in povrhu še najbližje poolimpijske tekme.

Avstrijska fantovščina

Za navadne smrtnike je bila namreč pot v Pjongčang pretirano zapletena in draga, tudi finale tekmovalne zime v alpskem smučanju, naslednji teden v Åreju na osrednjem Švedskem, je za marsikaterega rdeče-belo-rdečega navijača oddaljen. Kranjska Gora pa je kot nalašč, pa ne le za neposredne koroške sosede iz Špitala, Ziljske doline, Beljaka, Celovca in le košček poti bolj oddaljenih Velikovca in Volšperka. »Ah, niso tukaj le Korošci, iz okolice Linza v Zgornji Avstriji smo se prvič pripeljali na to tekmo, lepše fantovščine našemu prijatelju kar ne bi mogli pripraviti,« nam je navdušeno v Vopi, že dolga leta najbolj priljubljenem večernem kranjskogorskem zbirališču, pripovedoval eden od sedmih »palčkov«. Vesela druščina z avstrijskega severa je namreč vstopila v lokal z rdečimi kapami iz pravljic o palčkih, svojo sneguljčico, pravzaprav več njih, so še iskali, veliko rdeče-belo-rdečo trobojnico, so pustili pred vrati, nato pa kar tekmovali v besedah, kdo nam bo bolj prehvalil prijaznost domačinov in prijetno bivanje v bližnjem Gozdu Martuljku: »Prvič smo tu, brez skrbi, še se bomo videli  …«

Tako kot njihovi rojaki so bili zlasti navdušeni nad Marcelom Hirscherjem, Dežela gorá, avstrijska državna himna, je dvakrat, tako po veleslalomskem sobotnem slavju kot tudi včerajšnjem slalomskem, glasno odmevala iz zvočnikov po koncu tekmovanja, navdušeno ji je ploskalo rekordno število avstrijskih obiskovalcev zadnjih let pri nas. Takšne množice domačih navijačev kot v časih Bojana Križaja, Roka Petroviča zdaj ni več zaznati, vseeno pa pokal Vitranc na slovenski športni in družabni sceni ohranja priljubljenost in tudi širšo prepoznavnost. Več kot 15.000 navzočih ob progi in cilju se je zbralo v obeh dneh, največ aplavza med slovenskimi reprezentanti je bil kajpak deležen Žan Kranjec, petouvrščeni v zahtevni veleslalomski preizkušnji.

Šporn: pri nas že kar čudež

»Navdušen sem nad njim, opravil je imeniten nastop, prav ta veleslalom pa je pokazal, kako ostra je konkurenca,« je razmišljal med množico Franci Petek, nekdanji svetovni prvak v skokih, zdaj direktor Smučarske zveze Slovenije. Tako kot druge, nikakor ne le Avstrijcev, ga je navdušil Hirscher, asu s Solnograškega se je priklonil tudi sveže upokojeni slovenski smučarski reprezentant Andrej Šporn. »Sleherno obdobje ima svoje junake, toda če pomislim, s kakšnim vložkom in podporo delajo pri avstrijski reprezentanci v alpskem smučanju, so njeni izidi pričakovani, pa povrh niti ne tako občutno boljši od tekmic. Naši fantje pa včasih dosegajo čudeže glede na razmere,« je dejal Kranjskogorec, leta 2010 drugouvrščeni na slovitem kitzbühlskem smuku.

Novi obraz iz kranjskogorske smučarske šole je Meta Hrovat. Županova hči je v petek praznovala 20. rojstni dan, za njo so olimpijske igre v Pjongčangu, včeraj se je po svoji domači strmini spustila v vlogi predtekmovalke. Uživala je pravzaprav tako kot vsi. Na tribunah tudi prvi mož vlade Miro Cerar in Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze. Kajpak je bil navdušen nad še eno veliko vitranško predstavo tudi Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije. Všeč mu je bilo tudi na sobotnem javnem žrebanju štartnih številk in koncertu. Še pred tem si je s soprogo privoščil Cvitarjev »štrudl« in nam dejal, da ga včasih v Ljubljani kar pogreša. Tudi zato se vedno rad vrne v kraje, kjer se enkrat na leto ustavijo najboljši smučarji sveta in kjer je Kekec prepeval, da je ni čez dobro voljo.