Ni si mogla predstavljati, da lahko čuti takšno ljubezen

Če je še lani v tem času Katja Višnar nabirala kilometre v smučini in odštevala proti SP, bo letošnji božič preživela v svojem domu, ki sta si ga s partnerjem Olo Vignom Hattestadom ustvarila 10 km od Lillehammerja in v katerem že mesec dni pestuje svojega prvorojenca Ludviga. Čez dobro leto bo pa on spremljal mamico ob vrnitvi v svetovni vrh.

Že mesec dni se vaše življenje vrti v drugačnem ritmu, saj ste smučine (začasno) zamenjali za vlogo novopečene mamice. Kako ste se znašli?

Zlahka! Že vso nosečnost sem se odlično počutila, ves čas sem tudi trenirala, seveda vse bolj prilagojeno, ampak vseeno sem hodila na sneg. No, na koncu, tik pred porodom, mi je bilo vse že kar precej oteženo, a v resnici do njega ni bilo nič bistveno drugače. Po njem pa precej. Naenkrat mi nič drugega ni več tako pomembno. Res je neverjetno, kakšni občutki te prevzamejo, ko enkrat dobiš otroka, prej si sploh ne moreš predstavljati, da lahko čutiš takšno ljubezen. Stalno bi bila z njim. Dnevi minevajo z bliskovito naglico, lepo mi je. Poleg tega je Ludvig zelo priden otrok, veliko spi in zato tudi sama lahko marsikaj postorim.

Sploh ker babic, ki bi lahko priskočili na pomoč, ni prav blizu, mar ne?

Moji starši so v Sloveniji, starši mojega partnerja pa so oddaljeni štiri ure vožnje, na Norveškem so pač razdalje precej večje kot pri nas. Ampak z Olo sva imela srečo, po porodu je dobil 14 prostih dni, ki jih je preživel doma in izpustil uvodni del svetovnega pokala, tako da smo ujeli ritem. No, pred dvema tednoma se je vrnil v svetovno karavano in štartal že v Davosu, po njegovem odhodu pa je k meni prišla mami, čez božične praznike pa se ji bo pridružil še oče, tako da bomo v tem času skupaj. Tudi Ola se bo vmes vrnil domov.

Sinčka sta krstila za Ludviga, kar se sliši domače tako v Sloveniji kot na Norveškem. Sta namerno iskala takšno ime?

Ja, hotela sva takšnega, ki bo dobro zvenel v moji in Olovi domovini, poleg tega pa je bil Ludvik tudi moj dedek. Tako sva prišla do imena, ki je bilo obema še všeč.

Torej bo imel Ludvig odprto pot izbire, v domovini katerega od staršev bo tlakoval svojo življenjsko pot?

Res je, saj sva se strinjala, da mora imeti obe državljanstvi in znati oba jezika. Jaz sem vendarle Slovenka, Ola pa Norvežan.

Ampak vseeno je Ludvig že član Smučarske zveze Slovenije?

S tem pa so me prav presenetili in nasmejali, včlanili so ga takoj po rojstvu in nam poslali kartico.

Vas je uživanje v novi vlogi vendarle kaj omajalo v odločnosti, da po porodniški nadaljujete kariero v svetovni eliti?

Ne! Moja motivacija je neverjetna, niti za hip ni popustila, ne glede na okoliščine. Ko imaš pred sabo določen cilj, je lažje spet poprijeti za delo. Že v teh dneh se odlično počutim in čim prej se bom spet vrnila na sneg, a za zdaj je še prezgodaj. Razmišljam pa že o tem, da bom trenirala vsaj enkrat dnevno. Smuči so že nekaj dni pripravljene …

No, pri vas to ni takšna težava, pogosto ste že razlagali, da je vajin dom obdan s tekaškimi progami. Vam to dela skomine?

Letos tudi mi nismo ubežali topli zimi, tako da ne morem zgolj stopiti skozi vrata in že bi stala v smučini. V tem primeru bi najbrž res že odtekla kakšen krog, ker mi to ne bi vzelo veliko časa. Tako pa je v teh dneh najbližja proga oddaljena 15 minut vožnje z avtom in kar škoda mi je oditi in pustiti Ludviga samega oziroma v varstvu. Stalno hočem biti z njim.

Sinček pa bržkone ne bo mogel ubežati usodi. Ob dveh starših, vrhunskih tekačih, in življenju na Norveškem bo bržkone le vprašanje časa, kdaj ga boste postavili v smučino?

Hahahaha, najbrž res, za zdaj pa imamo že pripravljen aki, s katerim bo čez čas lahko šel na snežni izlet. Razmišljam, da bi ga odpeljala v naravo, ko bo imel kakšne tri mesece.

Rodili ste na Norveškem, pa ste bili kaj v precepu, ali ne bi raje ostali v domovini?

Veliko sem razmišljala o tem, a je toliko stvari govorilo v prid drugačni odločitvi. Tu imava z Olo hišo, porod je bil predviden tik pred začetkom sezone v svetovnem pokalu, Ola pa je bil tedaj še sredi treninga. Če bi rodila v Sloveniji, bi bil on težko z mano. Sem pa večino pregledov opravila v domovini, le rodila sem v Lillehammerju. Zelo sem vesela, kako so me sprejeli v bolnišnici, tri dni sem bila tam in res so lepo skrbeli zame.

Kako to, da ste sploh odločili roditi med kariero?

Pogosto sva se pogovarjala o tem in sklenila, da sva že dovolj stara za naraščaj, pa tudi skupaj sva že dolgo. Oba sva si otroka res močno želela, obenem pa verjamem, da to ni ovira za nadaljevanje kariere. Kako zahtevno bo, seveda še ne vem. Ko sva se odločila, je vse potekalo neznansko hitro in Ludvig je prišel ob takšnem trenutku, da bom izpustila ravno vso sezono in nato v miru začela naslednjo. Poleg tega v tej zimi ni niti olimpijskih iger niti svetovnega prvenstva, tako da tudi Ola ni toliko obremenjen.

Kakšni pa so vaši načrti za naslednjo zimo, s prvorojencem bo ritem vendarle drugačen?

Vsega sicer še ne vem, ampak najverjetneje bo pogosto z nama na tekmah. To bo sicer povečalo stroške, saj bova morala imeti tudi varuško, kakšen konec tedna pa bo ostal pri starih starših. Na tekmah bo v prihodnje kar nekaj svežih mamic in želim si, da bi za to pokazala posluh tudi FIS, da bi bilo lažje priti do dodatne akreditacije za osebo, ki pazi otroka.

Med njimi tudi Marit Bjørgen, tekačica z največ zmagami v svetovnem pokalu doslej, ki ima deset odličij z OI in 22 s SP.

Marit ima rok ravno na božični večer, ampak njej bo nekoliko lažje, ker njen partner ne tekmuje več. To je morda najina oteževalna okoliščina, saj pri večini parov vsaj eden ni več aktiven. Ampak ker sva zelo pozitivno naravnana, se ne bojim.

Z Olo sta si pred nekaj leti na Norveškem kupila hišo. Mar to pomeni, da boste po koncu kariere zagotovo ostali v domovini svojega partnerja?

Za zdaj še ne veva, kaj bo, ko bova šla oba v tekmovalni pokoj, zagotovo pa nameravava teči še vsaj do olimpijskih iger 2018, ki obema predstavljajo velik izziv. Do tedaj bo najino življenje zagotovo vezano na okolico Lillehammerja, zato sva si tu tudi kupila hišo, saj imava idealne razmere za trening pred nosom. Sva v kraju Mesnali, ki je 10 km oddaljen od Lillehammerja. Po koncu kariere pa bova razmislila o prihodnosti. Tu zagotovo ne bova ostala, saj sva vendarle predaleč od obeh družin, pa tudi tukajšnje središče je preveč odmaknjeno za civilno življenje.

Torej je odprta tudi možnost, da si skupni dom v prihodnosti ustvarita v Sloveniji?

To bo težka odločitev, jaz obožujem svoj rodni kraj, v katerega je zaljubljen tudi Ola. Super bi bilo, če bi imela službi, v katerih bi lahko kombinirala življenje med dvema državama tako kot doslej. Navajena sva potovati, sicer pa me, kadar sem na Norveškem, tudi nič ne muči domotožje, saj so povezave s Slovenijo odlične in sem enkrat tu, enkrat tam.

Vaš partner je olimpijski in tudi dvakratni svetovni prvak v šprintu, kakšen je njegov status doma?

Po tej plati je zanimivo, da njemu ne teče nobena delovna doba, saj Norvežani ne poznajo te oblike, kot jo imamo z zaposlovanjem v športnih enotah v Sloveniji. Zato zdaj tudi ni mogel uveljavljati starševskega dopusta za očete. Ampak ne glede na to je za tekače tu odlično poskrbljeno, vsi pa imajo pri zvezi odprt tudi račun, na katerega se nalagajo nagrade in bonusi.

Bo pa zato verjetno lažje našel nov izziv po koncu kariere?

Tu je veliko nekdanjih vrhunskih tekačev odprlo svoja podjetja, pa tudi sicer res lažje pridejo do zaposlitev. Tukajšnja praksa sicer je, da večina tudi študira in študij konča, Ola po tej plati ni bil nobena izjema.

S čim vas je osvojila Norveška?

Predvsem z umirjenim ritmom življenja, tu je vse manj stresno, poleg tega počnem to, kar imam rada, sem veliko v naravi, tudi ljudje so tu prijetni. Čeprav včasih pogrešam slovenski temperament.

So torej Norvežani bolj odmaknjeni?

Načeloma se res držijo bolj zase, a ko jih spoznaš in oni tebe, so zelo odprti in sproščeni ljudje.

Prehrana je pri vas bistveno drugačna kot v Sloveniji. Vam ustreza?

Rada imam ribe, ampak tukajšnja kulinarika je vseeno precej bolj preprosta, v Sloveniji imamo več okusov. Pri nama v kuhinji se meša vse, od indijske, slovenske, norveške do mehiške hrane. Večino si pripravljava sama, v restavracije pač ne zahajava, saj je na Norveškem prehranjevanje zunaj pregrešno drago. Oba sva navdušena nad preizkušanjem novih okusov in tudi ko potujeva, se trudiva jesti čim bolj lokalne jedi. Sicer pa Ola obožuje štruklje.

Rada potujeta?

To je še ena strast, ki si jo deliva. V Sloveniji sva bila že prav povsod, medtem ko jaz Norveške ne poznam kaj prida. Kot prvo je prevelika, poleg tega pa čas, ko sva prosta po sezoni, izkoristiva za daljša potovanja. Letos sva bila na Kubi, lani v Indiji, izbirava predvsem bolj eksotične destinacije.

Vaše življenje, pa tudi pogled na šport se je z vstopom vašega partnerja, tudi olimpijskega prvaka iz Sočija, v vaše življenje močno spremenilo. V čem najbolj?

Najbolj po športni plati, drugih stvari pač ne morem ocenjevati, saj tu doslej še nisem zaživela. Vendarle je moje življenje vezano na Slovenijo, tam imam službo v športni enoti, tam imam svoj klub, urejene socialne in zdravstvene pravice, tam je moja smučarska zveza. Po športni plati pa je tu povsem druga kultura, vsi tečejo na smučeh, cele družine, ta šport je neverjetno priljubljen.

Je bilo težko razbiti vašo tekaško miselnost, ki ste jo osvojili v Sloveniji?

Ko sem spoznala Olo, nisem imela tako visokih ciljev, kot jih imam danes, niti si nisem predstavljala, da bom kdaj tekla in trenirala s takšnim užitkom in veseljem. Pred leti sem se odločila, da bom po olimpijskih igrah v Vancouvru 2010 prekinila kariero, saj sem imela vsega dovolj, vse je potekalo po istem ritmu. A dve leti pred OI sem spoznala Olo, ki mi je pomagal drugače gledati na tek. Sploh ko sem prišla na Norveško in videla, kako tu trenirajo, sem dobila povsem druge dimenzije. On je kriv, da še tečem. Tu tekače vzgajajo v duhu, da so sami sebi trenerji, da se torej z leti toliko osamosvojijo, da se poznajo kot lasten žep in trenirajo po svoje.

Ali kdaj trenirate z Norvežankami?

Kadarkoli se lahko pridružim komu na treningu in obratno, tudi sama lahko druge povabim, naj gredo z mano na sneg. Na facebooku obstaja stran, na kateri lahko iščeš partnerja za trening, pridejo lahko tudi mlajši in odzivi so odlični. Tukajšnji elitni tekači, ki so v vrhu svetovnega pokala, so tudi zelo odprti, včasih celo kdo od njih opravi tudi trening, ki ga imam jaz na sporedu. Z njimi poskušam stik držati predvsem poleti, ko se gradijo osnove za zimo, zlasti hitre treninge.

Imate na Norveškem kaj stikov z drugimi Slovenci, je v vašem kraju slovenska diaspora?

Opažam, da se Slovenci tu precej povezujejo, a jaz sem bila doslej vedno toliko odsotna zaradi treningov, priprav in tekem, da nisem prav dosti sodelovala. V naselju, v katerem živim, je še ena Slovenka, ki ima precej stikov z drugimi iz cele regije. V prihodnje bi si zagotovo želela, da bi se to spremenilo, a ob zdajšnjem ritmu je nemogoče. V bližini živi tudi Andreja Grašič Koblar, ki se je sem preselila letos, saj je njen soprog tu že dlje časa zaposlen. Tu so kupili hišo in tudi ona je dobila službo, z njo se pogosteje vidim, saj živijo kakšnih 10 minut od našega doma. Oni so se veliko bolje vključili v norveški sistem in so tu zelo zadovoljni, saj tudi otroka tu že trenirata in hodita v šolo.

Ampak tudi vi niste od muh, takole na pogled je sicer težko soditi, a na facebooku pogosto pišete v norveščini in zdi se, da vam gre dobro od rok. Ste jo že povsem osvojili?

Tako dolgo sem že vezana na to državo, da mi jezik ne predstavlja težave. Po tej plati sem sicer samouk, saj nisem bila v nobenem tečaju ali šoli, z Olo pa sva vedno bolj ali manj komunicirala v angleščini. Šele zdaj sva se dogovorila, da bova zaradi Ludviga doma govorila norveško, vsak posebej pa z njim v svojem jeziku. V norveščini razumem vse, res pa je, da bi morala v primeru popolne selitve na Norveško opraviti uradni tečaj, ki je po registraciji obvezen za vse prišleke.

Življenje med dvema državama pa bržkone ni lahko, ko morate opravljati vsakodnevne zadeve, od zdravstvene oskrbe do urejanja dokumentov?

Po tej plati sem imela kar nekaj zapletov, tu sem želela urediti vsaj zdravstveno zavarovanje. Določene stvari vseeno niso enostavne, saj Norveška ni članica Evropske unije, četudi nima strogih omejitev za tiste iz EU. A določene stvari vseeno poberejo veliko energije. Denimo avto. Če bi ga pripeljala iz Slovenije, bi ga s slovenskimi tablicami tu lahko vozila le eno leto, potem pa podaljšanje precej stane, no, za tujce ogromno. Poleg tega Ola mojega avta ne bi smel voziti.

Čutite kaj večjo napetost na Norveškem v teh tednih, ko se vsa Evropa ukvarja z begunsko krizo?

Norveška je sicer zelo odprta do tujcev, vem pa, da zdaj razmišljajo o omejitvah, koliko beguncev bi sploh sprejeli. Ampak ko prideš prvič v Oslo, je kar šok, saj v resnici v mestu ne vidiš veliko Norvežanov. Je prestolnica mešanih kultur, v njej so prišleki z vseh koncev sveta. Tudi v naselju, v katerem živimo, je že veliko tujcev, največ jih vidiš na delu na gradbiščih – in gradi se veliko –, med drugim imamo tu tudi Poljake in Sirce.