Ni vedel, ali je v Planici ali Avstriji

Bischofshofen – Peter Prevc je kot drugi Slovenec po Primožu Peterki (1996/97) osvojil novoletno turnejo v smučarskih skokih. Ob tem je 23-letnik iz Selške doline poskrbel za nov točkovni rekord na tem tekmovanju (1139,4), s katerim je v skupnem seštevku za 26,5 točke ugnal drugouvrščenega Nemca Severina Freunda.

Kam bi med svojimi uspehi umestili »zlatega orla«?

Na vrh svojih dosežkov oziroma karierne piramide, spodaj pa bi postavil kolajne za temelje. Eni dajo na streho petelina, jaz bi pa dal tega »orla«. Bil sem že velikokrat drugi, zato sem te zmagovite lovorike res vesel. Ko si enkrat čisto na vrhu, je zgodba popolnoma drugačna.

Kako je potekal vaš zadnji dan na tej turneji?

Začel se je že ob šestih zjutraj, saj nisem mogel – tako kot večer predtem – spati. Zato sem vmes postoril veliko stvari, do konca sem si ogledal film, očistil svojo bundo, na zajtrku pa sem sedel kar uro in pol. Potem sem šel malo teč in malce počivat, kljub temu pa se moj dan ni bistveno razlikoval od drugih.

Mar niste mogli spati zaradi boja za skupno zmago?

Misel nanjo se mi je prikradla vedno znova, tako da sem moral nekajkrat celo globoko vdihniti. Ker je bilo čedalje več motečih dejavnikov, sem izklopil tudi svoj prenosni telefon. Niti dnevnih novic na medmrežju nisem mogel več v miru prebrati, saj se je vedno od nekod prikazal en Prevc. Očitno je vse skupaj prišlo tako v podzavest, da sem se moral potruditi, da sem se umiril in zaspal.

Ali ste vedeli, da so tekmeci pred vami leteli zelo daleč?

Kaj se je dogajalo pred teboj, vidiš šele takrat, ko zagledaš zeleno lasersko črto, ki označuje potrebno daljavo za prevzem vodstva. Na vrhu zaletišča so bili sicer tokrat kar trije zasloni, na katerih bi lahko spremljal tekmo, dokler si ne bi zapel okovja, vendar pa okolica zame, ko sem enkrat na kontroli dresa, ni več pomembna. Takrat me lahko v to, da nekaj naredim, prepričata le še semafor in trener Goran Janus. Ves čas sem imel v glavi, da moram ostati stoodstotno osredotočen do zadnjega telemarka in zadnje črte za padec. Če bi odskočil dva metra prezgodaj ali meter prepozno, bi zdaj vsi tu jokali. Zato bi – če bi kdo skočil še za menoj – v radiusu padel, saj bi trčil v velikansko skalo, ki se mi je odvalila s srca.

Vaša skoka sta bila vrhunska. Sta bila za oceno 12, kakor ste napovedali v Innsbrucku?

Da, tokrat sta bila za 12. (smeh) Bila sta boljša od torkovih na treningu in v kvalifikacijah, v katerih še nisem bil povsem zadovoljen s preletom nad hrbtiščem in v nadaljevanju. Na tekmi se je tudi ta del lepo iztekel.

Kako ste od zgoraj videli morje slovenskih zastav ob izteku skakalnice?

V bistvu nisem vedel, ali sem v Planici ali v Avstriji. (smeh) Razgled je bil seveda čudovit, videti je bilo, kot da bi bil Bischofshofen slovenska provinca. Lahko se le vsem zahvalim, da so me prišli spodbujat.

Mar vas je tolikšna množica navijačev presenetila?

Vedel sem, da jih bo veliko, nisem si pa predstavljal, da jih bo toliko.

Kako je bilo dvakrat slišati Zdravljico na svoj račun?

Vrhunsko. Še toliko bolj, ker so jo peli tudi navijači.

Goran Janus je dejal, da tako močnega tekmovalca še ni videl.

Kaj naj rečem? Hvala, Goran. A menim, da sta bila svojčas zelo suverena tudi Gregor Schlierenzauer in Adam Malysz, lani je bil v drugem delu sezone skorajda nepremagljiv Severin Freund.

Kje je vaša meja?

Nočem je imeti, kakor tudi ne cilja. Pred seboj bi si želel imeti zgolj pot, ki se vseskozi vzpenja in nikoli ne konča.

Že ta konec tedna sta pred vami novi tekmi v Willingenu.

Menim, da bosta psihično zelo težki. Tu mi vsi čestitajo in trepljajo po rami, toda v Willingenu bom spet štartal z ničle. Če se ne bom zbral, se mi lahko zgodi podobno kot na drugi preizkušnji lani v Vikersundu, ko sem manj kot 24 ur po svetovnem rekordu in zmagi pristal šele na 16. mestu.