Tiskane izdaje
Maribor – »Slabo sem spala, polna sem bila adrenalina in le čakala na jutro. Toliko stvari je šlo skozi glavo, sploh nisem mogla vsega predelati,« je včeraj, dan po velikem uspehu na domači tekmi, povedala nova slovenska smučarska junakinja Ana Drev. Pogumno in drzno se je spopadla z najbrž najtežjo dirko svoje kariere in tudi v tem pogledu stopila na raven višje.
»Najbolj mi bo v spominu ostala tista odločnost, da bom na drugi progi smučala s polno močjo. In tisti nepopisni občutek, ko sem prišla v cilj in me je prevzelo navdušenje ljudi. To je bilo najlepše,« je svojo pravljico podoživljala 30-letnica, kajpak odlično razpoložena po svoji drugi zaporedni uvrstitvi na zmagovalni oder. Tako dobro se v življenju še ni počutila. Saj smučala je v svoji karieri tudi že dobro, a so jo ustavljale poškodbe, to poudarja ves čas, pa vendar se zdaj, vsakič z novo dozo samozavesti, le še izboljšuje. »Ko enkrat ni več dneva, da bi smučal slabo, se to nekako vsidra vate, zaupaš v svoje smučanje.«
V takšni formi je lahko naredila tudi ta preskok na mariborski progi, ki nikakor ni po njenem okusu. »Niti sama ne vem, kako mi je uspelo. Dobro mi gre, poleg tega pa je bil moj napredek v zadnjem času dobro načrtovan. Trenirali smo na podobnih terenih, vedeli smo, kdo bo postavljal progo, ves čas sem se lahko osredotočala na stvari, ki jih bom morala početi v Mariboru,« je bila Drevova hvaležna trenerju Denisu Šteharniku za dobro organizacijo vadbe. Tudi selitev v avstrijski Obdach tik pred domačo tekmo ji je pravzaprav prišla prav, tam se je umaknila od vseh pričakovanj in pozornosti, ki je doslej ni bila vajena. »Bala sem se, da bo preveč vsega. Po uspehu v Flachauu so se stvari zame spremenile in samo upala sem, da bom lahko prišla spočita na tekmo, ne z zakrčeno nogo. V Avstriji sem bila izolirana od vsega, sploh nisem čutila, da bo čez dva dni Maribor. Šele popoldne pred tekmo sem prišla sem in morda mi je tudi to pomagalo,« je menila.
Tako je lažje prenesla breme 10.000 navijačev v cilju, katerih oči so bile uprte vanjo. Na zadnji strmini si je na prvi progi dovolila, da jo je prevzelo vzdušje, a vedela je, da je bila to napaka. Tam je izgubila največ časa, popustila v ritmu, ocenila pa tudi, da se ni prav dobro prilagodila snežnim razmeram. »To sem na drugi progi želela popraviti. Vedela sem, da se ne smem prepustiti in da me na zadnji strmini čaka še pomembna naloga. Ko sem prevzela vodstvo, je bilo to zame kot zmaga. Če bi zmagala, ne bi bila nič bolj srečna,« je povedala o svojem skoku s šestega mesta po prvem delu tik pod vrh zmagovalnega odra. Za razliko od prejšnjih dveh tekem je bila tokrat res v drugačnem položaju, verjetno je bilo zanjo celo bolje, da ni vodila, vedela pa je, da stopničke niso daleč. »Rekla sem, da grem na polno, braniti nisem imela česa. Letos sem dober rezultat že dosegla, po Flachauu sem rekla, da v vsem, kar še bo, lahko le še uživam. Nimam več česa izgubiti, naredila sem to, za kar sem delala vse življenje. Ko sem to dosegla, nisem čutila, da moram še enkrat dokazati, da sem tega sposobna,« je še dejala. Kam trenutno spada v svetovni konkurenci, najbolje povedo številke in sedmo mesto na veleslalomski lestvici. »Že to je bil zame velik preskok, da sem lahko štartala med prvih 15. Že v Lienzu sem si obljubila, da bo to zadnjič, ko me ni med prvokategornicami. Da bom prišla že v prvo sedmerico po dveh tekmah, si pa tudi nisem mislila.«
Njenemu smučanju je v cilju ploskala tudi Tina Maze in ji zaželela, naj uživa. Upoštevala jo je in se predala veselju. Ogromno ji je pomenilo, ko so z njo tako prešerno proslavljale reprezentančne kolegice, pa tudi zvesti navijači iz Šmartnega ob Paki, ki jo na tekmah spremljajo že več kot deset let. »Vesela sem, da so tudi oni lahko to doživeli. Tako dolgo so z menoj in zdaj so dočakali tudi stopničke.«
