Ničesar si noče lastiti, tudi Tine si ni

Andrea Massi o vlogi nadzornika, Boštjanu Klinetu, nesoglasju z žensko ekipo in prihodnosti slovenskega smučanja.

Mon, 07.03.2016, 15:00

Za Andreo Massijem je po sedmih izjemno uspešnih sezonah prva tekmovalna zima brez Tine Maze. Zamenjal pa ni samo delovnega okolja, ampak tudi način dela. Tudi za njegove neprecenljive izkušnje je bilo delo v moškem smučanju velik izziv. Pravi, da v minulih mesecih ni bil nadzornik, ampak svetovalec. Ničesar si noče lastiti. V lastnem slogu intuitivnega človeka, ki zna razmišljati nekaj potez vnaprej, pa predvideva, da se bo v Južni Koreji, kjer bodo leta 2018 OI, zgodilo nekaj velikega.

Imate v mislih Boštjana Klineta? Nedvomno je za slovensko smučanje diamant, ki pa ga je treba zagotovo še obrusiti, da bo postal šampion, kakršnega vidite v njem. Kaj vas je pri njem navdušilo?

Čeprav nočem nikogar primerjati s Tino, pa sem na suhem treningu videl, da ima veliko gibalnih sposobnosti, kakršne je imela denimo Tina. Ima moč, je eksploziven in elastičen. Boštjan je tudi inteligenten in v razmišljanju globok fant. Od zunaj je sicer videti brdavs, je pa zelo gibčen in spreten. Na smučeh, kot radi rečemo, dobro stoji, zna smučati na mehkih podlagah, na ledenih se znajde v vseh tekmovalnih okoliščinah. Menim, da mu moramo trenerji le slediti in počasi zgraditi njegovo zgodbo o uspehu.

Kaj pa drugi slovenski talent, denimo Klemen Kosi?

Vseh fantov ne poznam tako dobro, da bi lahko dal svojo oceno. Pri Kosiju bo nedvomno treba spomladi urediti določene stvari, sicer pa je zelo zanimiv tekmovalec. Dejstvo pa je, da Kosi ni Kline in Kline ni Tina. Se pravi, da vsi smučarji, tudi Martin Čater, ki mi je doslej največja uganka, potrebujejo celostno posamično pozornost. Zmotno je mnenje, da je smučanje ekipni šport. Vsak posameznik je svoja osebnost. Tisti, ki delajo individualno, so tudi najboljši. Dejstvo pa je, da je s tako okrnjenim trenerskim in strokovnim kadrom nemogoče vsakega posameznika celovito obdelati. Ko začneš omejevati športnike, ki so že tako ali tako v določenih stvareh omejeni, jih ubiješ. V slovenskem smučanju bo treba še veliko postoriti na vseh ravneh – od telesne in psihološke priprave do opreme.

Prišli ste v drugo tekmovalno okolje, v katerem tudi drugače razmišljajo. Kakšen je Andrea Massi danes v primerjavi s koncem sezone Tinine šampionske sezone 2014/15?

Tudi jaz se velikokrat vprašam, kaj se je v meni spremenilo v tem kratkem času. Zagotovo se ni moja doslednost, ki me sicer velikokrat tepe po glavi. Prav tako tudi ne trma. Seveda je druga raven delati s takšno šampionko, kot je Tina, kot pa delovati v večji ekipi. Ko sem spomladi začel delati s fanti, sem moral začeti razmišljati drugače. Po osmih letih dela na najvišjih obratih pod stalnim pritiskom mi je bilo to najtežje.

Uradno imate funkcijo nadzornika. S tem nazivom pa, kot ste večkrat poudarili, niste preveč zadovoljni. Zakaj?

Zato, ker nikogar ne nadziram, ampak svetujem. Sem torej svetovalec. Za to vlogo sem se odločil zavestno, ker sem bil po lanski sezoni preveč izčrpan. Nepošteno bi bilo do vseh, če bi se lotil nekega dela, ki ga ne bi zmogel opraviti stoodstotno. V življenju moraš vzeti toliko dela in še zlasti odgovornosti, kolikor si ga sposoben opraviti. Nekateri trenerji so moje znanje znali vzeti in izkoristiti, drugi pač ne, kar se mi zdi škoda. Jaz sem se denimo največ naučil od Anteja Kostelića. Srkal sem njegovo znanje, tako kot v študentskih časih od Carla Vittorija, trenerja italijanskega šprinterskega šampiona Pietra Mennee. Nekatere stvari vidim drugače, kot jih vidijo drugi trenerji. V mnogočem gledam na šport namreč drugače, predvsem pa želim biti neposreden oziroma povedati tisto, kar vidim in opažam. Včasih mi je na zvezi manjkal sogovornik. Nekajkrat me je prijelo, da bi pustil vse. Pa ne zaradi mojega v marsičem zahtevnega značaja, ampak zavoljo trenerjev, ki se prevečkrat obnašajo otročje.

S trenerji moškega dela reprezentance, še zlasti pa s Petrom Penom, ste se dobro ujeli. S šefom ženske linije Denisom Šteharnikom pa ne. Kje je prišlo do kratkega stika?

V športu je najslabše imeti komplekse ali pa stare zamere, ker so vselej neproduktivne. Šteharniku je šlo denimo v nos, da ekipa aMaze v času, ko je bila Tina na najvišji tekmovalni ravni in je imela svojo posebno pripravo na tekme, ni bivala v istem hotelu kot reprezentanca. Takrat smo v naši ekipi naredili vse, da je Tina 24 ur na dan živela v svojem športnem režimu, ker drugače ne bi zmagovala, osvajala kolajn in globusov. Zamere, kakršnekoli pač so pri določenih trenerjih, mojega razmišljanja in pristopa k vrhunskemu športu ne bodo spremenile. Moje izkušnje so pač takšne, kakršne so. Zamere povedo vse o ozkosti tistih, ki jih kuhajo v sebi. Kar je bilo, je pač bilo. Treba je obrniti stran in v novih okoliščinah stremeti k novim ciljem, predvsem pa fantom in dekletom omogočiti najboljše razmere za delo. Trenerji smo tu, da s pedagoškim delom in tehničnimi cilji gradimo bodoče šampione, ne pa da gledamo, kdo je komu simpatičen in kje smo ali nismo spali, kaj smo rekli oziroma česa nismo rekli. Razmišljati bi morali o prihodnosti mladih smučark, kakršna je denimo Neja Dvornik, letošnja zmagovalka lovorike Topolino. Ko je Livio Magoni prišel v ekipo aMaze, ga Tina ni poznala. Veliko sem moral delati, da ga je sprejela. Začeli smo se pogovarjati italijansko, da je Livio bolje razumel in se prilagodil ekipi. Večkrat mi je kasneje dejal, da je mislil, da sem popolnoma nor, da je hotel delati drugače. Velikokrat mu ni ustrezalo, kar sem govoril, a smo na koncu le našli skupni jezik oziroma pot. To je konstruktivno delo v trenerskem poslu.

Pravite, da se trenerji velikokrat ne zavedate svoje odgovornosti oziroma da ste nekakšni »uničevalci športnikov oziroma smučarjev«. Kaj ste mislili s tem?

Trenerji se dejansko premalokrat zavedamo svoje odgovornosti. Najprej moramo biti pedagogi, šele potem pa smučarsko-tehnični trenerji. Ko dobiš v roke mladega tekmovalca, ga moraš zgraditi v športno osebnost, potem pa pride na vrsto vse drugo. Če tega ne narediš, mu delaš veliko krivico. Koliko talentov smo že uničili zato, ker smo jih rinili v nekaj, česar niso bili sposobni in izigrali njihovo zaupanje, ker smo se vzgoje lotili napačno. Menim, da bi morali spisati trenerski kodeks, v katerem bi bila jasno opredeljena odgovornost »od a do ž«. Trenerska služba je na prepihu. Vseskozi moraš biti pripravljen oditi, četudi si 100-odstotno vpet vanjo, se boriš in imaš vizijo. Jaz sem dvakrat ostal brez smučarske službe. Ni bilo prijetno, bil pa sem pripravljen tudi na to.

Kako so vas sprejeli v moški reprezentanci?

To morate vprašati smučarje in trenerje. Imam občutek, da je odnos pravi, da je spoštovanje medsebojno. Pomembno je, da se odkrito pogovarjamo, da informacije krožijo, da nadgrajujemo naše delo. V Kranjski Gori sem Žanu Kranjcu v ciljni areni, ko je bil še vroč, dejal, da ne sme biti zadovoljen s 16. mestom, da mora v svoje smučanje brezkompromisno vključiti vso razpoložljivo moč in smučati na skrajnem robu svojih zmogljivosti, kajti le tako bo napredoval. Mislim, da zaradi tega ni bil užaljen, ampak je moje besede sprejel kot konstruktivno razmišljanje. Za razliko denimo od dela ženske ekipe, ki je bila v Söldnu užaljena, češ da neupravičeno pritiskam na Ano Drev, ko sem ji rekel, da se mora uvrstiti med tri najboljše oziroma da je prišel njen trenutek, da mora svoj občutek nadgraditi in udariti z vso močjo ter izkoristiti odsotnost veleslalomskih mojstric Tine, Anne Fenninger, Kathrin Zettel in Jessice Lindell-Vikarby.

Imate večstransko trenersko izkušnjo – s šampionko, ki je osvojila trinajst kolajn, a tudi z delom v širši reprezentanci, ko ste bili nekaj let kondicijski trener reprezentance. Zdaj ste delali z moškimi. Kakšna je razlika?

Določeni fantje smučajo res brutalno, drugi pač bolj elegantno. Henrik Kristoffersen se mi ne zdi tako brutalen kot Marcel Hirscher. Tudi Boštjan Kline denimo pri svojih 100 kilogramih zna smučati z občutkom in elegantno. Deluje zelo okretno. Andrej Šporn denimo smuča brutalno, ker ima pač druge lastnosti. Najbolj pomembna razlika je v pristopu. Ko se ženske »vržejo na glavo«, niso tako premišljene kot moški. Pri ženskah vedno obstaja neka meja, so tudi dnevi, ko so bolj občutljive. Pravi trening na ravni zmagovalke svetovnega pokala je v bistvu »nasilje« proti ženskosti. Nekatere znajo določene moteče stvari dati na stran, druge pač ne. Pri Tini smo skozi obširen proces treninga šli čez to oviro. Do tam, kjer se konča ženska in začne športnica, smo potrebovali veliko časa. Pri moških teh ovir ni.

Slovensko smučanje vodi strokovni svet. Pravite, da je to besedna zveza, ki vas straši. Lahko razložite zakaj?

Ko sem se prvič soočil z njim, je ugotovil, da ima Tina zastarelo tehniko slaloma. Potem je nanizala štiri zmage in trinajst zmagovalnih stopničk ter bila trikrat med najboljšimi tremi slalomistkami sezone. Ne, ne gre za zamero, ampak nestrokovno mnenje. Vem, da bodo mnogi užaljeni, ampak na sestankih stroka na SZS veliko govori, ko pa je treba stisniti in kaj narediti, se vsi umaknejo. Strokovni svet bi moral prevzeti odgovornost za vse, kar se dogaja v slovenskem smučanju, predvsem pa za svoja mnenja. Če ne, ga ne potrebujemo.

Koliko ste zaslužni za letošnje rezultate?

Ponavljam, bil sem samo svetovalec in kondicijski trener, vse zasluge za rezultate pa imajo fantje in dekleta. Nimam klasičnih šefovskih ambicij. Izjemno vesel bi bil, če bi v alpskem smučanju oblikovali sistem, ki ne bi potreboval šefov. Če so v strokovnih štabih strokovnjaki, ne potrebujejo šefov. Nikoli nisem bil pohlepen, tako da si nočem ničesar lastiti. Navsezadnje si tudi Tine nisem lastil, čeprav sem držal vse niti v rokah in zelo pazil, da je ostala osredotočena na svoje delo.

Kakšna je vaša prihodnost v slovenskem smučanju?

Odvisno od dogovora s smučarsko zvezo. Določene manjše težave so bile, tako da se bomo še enkrat sestali in pogovorili. Po tem se bom odločil, kaj bom delal. Z menoj ali brez mene, če hoče Slovenija imeti resno ekipo, mora imeti najprej dovolj denarja. Letos so bila sredstva omejena, kar je zagotovo precejšnja težava. Odločiti se bomo morali tudi, kakšne ekipe bodo - optimalne za izstopajoče in najbolj nadarjene posameznike, ali bodo zastavljene širše. Druga težava je smučarski poligon. Ni res, da ga imamo, ker nimamo smučišča, na katerem bi lahko v vsakem trenutku vadili. Dejstvo je, da imajo fantje boljše razmere za delo v Avstriji kot doma. Če ste v Sloveniji zgradili nekaj deset milijonov evrov vreden nordijski center v Planici, bi se spodobilo, da namenite tudi dva milijona evrov za alpsko središče za treninge. Črna bi zagotovo bila pravi kraj zanj ali pa že večkrat omenjeni Macesnovc pri Ratečah. Ogledal sem si to smučišče. Z nekaj popravki bi bilo pravšnje. Ko bomo imeli resničen center z vso infrastrukturo, potrebno za vrhunski šport, ne bo več izgovorov.

Povezane novice

Ruske jezikovne finese vadi s Horošilovom
6. March ob 15:00
Slovenski športniki v tujini: trener Jani Hladnik je šesto leto po 200 dni zdoma z ruskimi smučarji v svetovnem pokalu.
Prijavi sovražni govor