Dominique Gisin: Nikoli ne bom tako dobra kot Tina, a iščem lastne meje

Leto dni je naokrog od njenega največjega uspeha: olimpijskega naslova v smuku, ki si ga je v Sočiju delila s Tino Maze. Kolajna je doma, shranjena na vidnem mestu. »Da jo lahko vsak dan pogledam. Vedno je dobra motivacija,« je za Delo dejala simpatična in zgovorna švicarska smučarka Dominique Gisin. Olimpijska zmagovalka si po januarski poškodbi v Cortini želi le eno: obdržati stik s konkurenco.

Z vzponom na Olimp v kraljevski disciplini so jo v domovini ob boku teniškega zvezdnika Rogerja Federerja izbrali za športnico leta. »Ne, kolajna ni posebno spremenila mojega življenja in vesela sem, da je tako. Vsekakor pa je bil ta dosežek eden najbolj čustvenih, kar sem jih kdajkoli doživela. Lepo je, ker sem lahko močne vtise delila s Tino. Ta rezultat bom za vedno hranila v svojem srcu,« je na druženju pod Pohorjem, za katerega je poskrbel zastopnik za očala Bolle, vrhunec minule sezone podoživljala Gisinova. »Vzpon do lovorike je bil naporen, vseskozi sem se bojevala, saj moja kariera ni šla vedno po običajni poti kot morda pri drugih smučarkah. Kljub padcem sem se prebila do vrha, kar je lepa nagrada za ves trud. Želim si, da bi v prihodnosti še dosegala vrhunske rezultate,« se je spomnila tudi grdega padca na smukaškem treningu na OI v Vancouvru leta 2010.

Njeni cilji se z zlatom v poolimpijski zimi niso spremenili. »Zame je bilo vedno pomembno, da presegam svoje meje oziroma grem tako daleč, kolikor zmorem. Tega pristopa se držim tudi po olimpijski kolajni, nisem ga spremenila. Trdo in kakovostno sem trenirala vse poletje, šlo mi je dobro, dokler nisem januarja v Cortini padla in se spet poškodovala. Zavedam se, da v življenju smučarja prihaja do takšnih dogodkov. Zdaj se trudim vrniti na raven, na kakršni sem bila pred Cortino. Če bi mi uspelo, bi bil to zame lep rezultat do konca sezone,« je razpredala sogovornica, ki ji je poškodba odnesla dokazovanje v hitrih disciplinah na najpomembnejšem tekmovanju zime, svetovnem prvenstvu v ZDA. »Verjetno bi bilo prvenstvo zame zelo uspešno, saj sem napredovala iz tekme v tekmo za svetovni pokal. Ampak pustimo predvidevanja, svetovno prvenstvo je preteklost, šport pa od tekmovalcev zahteva, da se vselej borimo,« je poudarila Švicarka, ki bo junija praznovala 30. rojstni dan.

Možje v belih haljah so ji napovedali štiri do šest tednov okrevanja, a se je po dveh že vrnila na sneg. »Poznam svoje telo, tudi zdravniki me opomnijo, če se moram ustaviti. Ko sem krepila moči na smučeh, nisem bila agresivna, nisem tvegala, ampak sem vsak dan naredila po en korak naprej. In vsak se je izkazal za dobrega. Zavedam se položaja in ne grem čez svoje meje. Veliko truda smo vložili v okrevanje in tega nočem zapraviti,« je opisovala, kako se je soočala z vsakodnevnim napredkom. Čeprav se je zdelo, da je SP zanjo že v celoti izgubljeno, se je odločila preveriti, kam sodi v veleslalomu. Zasedla je 19. mesto. »Vesela sem, da sem se vrnila med tekmice. Za SP vedno pravimo, da štejejo kolajne. Jaz je nisem osvojila, zame je bila tokrat dovolj dragocena že potrditev, da znam smučati kot pred poškodbo. Moram se le zbrati in sprostiti. Prikazala sem nekaj dobrih odsekov, kar je zelo spodbudno. Sicer pa ne čutim več bolečin, koleno je po hudi poškodbi v redu, težji je preskok v glavi,« je poudarila, kako se zdravstvene težave zasidrajo v njeni podzavesti.

Preden je odpotovala v ZDA na drugi del SP, je prek medijev sledila predstavam svojih tekmic v hitrih disciplinah. »Dekleta so me navdušila s prikazanim, gledali smo zelo kakovostno smučanje. Želela sem si biti med njimi,« je podoživela bolniško odsotnost. »Predstave najboljših v Beaver Creeku uvrščam v poseben razred. Lepo je videti, na kako visoko raven se razvija žensko smučanje. Tudi zaradi Tine,« je spregovorila o bojih v ZDA.

Kaj si misli o vsestranskosti Mazejeve na snegu? »Težko je najti primerne besede, s katerimi bi izrazila, kaj si mislim o tekmovanju v vseh disciplinah, in ustrezno opisala, kako zahtevno in hkrati navdihujoče je, kar počne. Moje velike sanje so bile tekmovati v vseh disciplinah. V Mariboru sem pred dvema letoma osvojila eno slalomsko točko in bila nanjo zelo ponosna. Lahko si potem mislite, kako visoko vrednost imajo zmage v vseh disciplinah; pa to ne v eni, ampak v več sezonah. In kakšen mora biti občutek priti na SP z možnostjo, da osvojiš naslov svetovne prvakinje na vsaki tekmi. Tina je bila zame najboljša vsestranska smučarka, še preden se je vpisala med legende. Veste, dobiti veliki kristalni globus z rekordnimi 2414 točkami je izjemen dosežek. Menim, da je po točkovni beri ne bo nikoli nihče prehitel,« se je poklonila dve leti starejši Korošici, s katero sta tudi prijateljici. »Verjetno sva edini, ki sva si na olimpijskih igrah delili zlato. Stkali sva posebno vez,« je povedala in dodala, da ohranjata stik tudi v težkih trenutkih. Črnjanka ji je, denimo, poslala sporočilo za spodbudo, ko se je januarja poškodovala ...

Gisinovo so postavili na smuči v Engelbergu pri letu in pol. Vse otroštvo je sanjala, da bo tekmovala v alpskem smučanju. Zelo rada ima zimo. Če bi morala izbirati med 30 stopinj Celzija pod ali nad ničlo, bi se odločila za prvo. Pravi, da je zgornja meja, ki jo še prenese, 25 stopinj Celzija plusa. Strastna pilotka rada igra golf, bere knjige in hodi v kino. V karieri so ji devetkrat operirali koleno. Prav zato si po zadnji poškodbi močno želi le eno: vrniti se na raven – predvsem miselno – pred padcem v Cortini. »Za najvišja mesta bi se rada borila v treh disciplinah. Nikoli ne bom tako dobra kot Tina, a hočem premikati svoje meje,« nam je še zaupala Dominique Gisin.