Nova nastavitev puške za ponovni vzpon k vrhu

Jakov Fak po poraznem štartu sezone v Avstriji trdno odločen uprizoriti zasuk.

Objavljeno
10. december 2015 21.52
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec

Hochfilzen – Ne le v taboru slovenske izbrane vrste, tudi v pisani druščini drugih reprezentanc ob selitvi iz Skandinavije na prvo srednjeevropsko prizorišče biatlonske sezone razmišljajo o uganki Jakova Faka. Vodilni as naše vrste je namreč proti pričakovanjem stroke vstopil v zimo porazno. Se bo zdaj na Tirolskem le vrnil v izbrano elito ali se ji bo vsaj približal?

Povsem jasno je bilo, da se bo po zimi, v kateri je na 3. mestu skupnega seštevka za konec pristal višje od kateregakoli našega biatlonca doslej, povrhu pa še osvojil naslov svetovnega prvaka v prestižnem skupinskem štartu, novih izzivov lotil zelo ambiciozno. Med njimi je tudi napad na kristalni globus. »A za to bo treba že od prve tekme zelo garati. Zamujenih priložnosti namreč ni lahko nadomestiti,« nam je dejal pred tedni, ko se je odpravljal na prvo prizorišče na Švedsko, kjer pa je nato doživel hudo razočaranje in v vseh treh posamičnih nastopih ostal daleč od dobitnikov točk, kar se mu v prejšnji sezoni ni zgodilo nikdar.

»Če pomislim, da sem bil v zadnji zimi najnižje na 24. mestu, zdaj pa sem krepko zaostal tudi za takšnim razpletom, je bila moja zaskrbljenost ob nedeljskem slovesu z Östersundom povsem razumljiva,« se je drugouvrščeni v izboru za športnika leta na Slovenskem ozrl k res slabemu štartu, ki pa ga je zdaj še bolj podžgal k temu, da bi uresničil scenarij z lepim biatlonskim decembrom. In četudi si šteje v čast navzočnost med najboljšimi športniki v državi, se torkovega slavnostnega večera v Cankarjevem domu ni mogel udeležiti.

»Prvotni načrt je bil seveda drugačen, a po tem nenavadnem in nepričakovanem razpletu na uvodnem prizorišču sem se skupaj s spremljevalci pri reprezentanci moral takoj lotiti analize. Namesto oddiha je sledil takoj trening na domači Pokljuki, tudi v večernih urah na strelišču, saj sem moral preizkusiti puško tudi v času, ko ni več dnevne svetlobe,« nam je poudaril na tradicionalni drugi postaji sezone v Avstriji, kjer si je – vsaj sodeč po učinku na strelišču na sredinem neuradnem in včerajšnjem uradnem treningu – oddahnil: »Razmišljal sem tudi o uporabi rezervne puškine cevi, ki jo imam nenehno med prtljago, a kot se je izkazalo zdaj, je bila ključna nastavitev diopterja. Za razmere na tekmi v Östersundu ni bil brezhiben, zato je bilo na strelišču toliko težav. S trenerjem sem to zdaj spremenil in ker v teh dveh dneh treninga v Hochfilznu ni bilo zapletov, verjamem, da mi bo tudi na tekmi vendarle šlo tako, kot si želim.«

V Hochfilznu, kraju z nekaj več kot tisoč prebivalci ob meji zveznih dežel Tirolske in Solnograškega, je Fak že večkrat opozoril nase, pred enim letom je bil tu v petkovem šprintu 5., dan pozneje v zasledovanju pa dve mesti višje in tako na stopničkah. Iz zornega kota uvodnega poloma na Švedskem bi bila zanj ponovitev lanskega izplena na drugi postaji zdaj že prav sanjska. Sam ostaja optimist in verjame, da bo prav tu pokazal veliko in si tako priboril tudi lepo popotnico za Pokljuko, kamor se bo biatlonska karavana preselila v prihodnjem tednu.

Vodilni slovenski biatlonec si po temeljiti analizi zadnjih dni noče delati utvar o bliskovitem vzponu, dokler tega seveda ne potrdi na tekmi, a obenem je vesel, ker ohranja dobro telesno pripravljenost, zdravstveni karton pa je prazen. »Zgodba na Švedskem je bila zame poučna, sprememba nastavitve bi zdaj morala obroditi sadove. Škoda bi bilo namreč ne kronati temeljitega dela med pripravami z odmevnimi tekmovalnimi dosežki,« je še pristavil v prepričanju, da je način dela, ki ga ohranja s trenerjema Tomašem Kosom in Janijem Grilom, s katerima je sodeloval že v prejšnji sezoni, pravilen. A v vrhunskem športu je vedno tako, da končno oceno razgrnejo rezultati. In za dvakratnega svetovnega prvaka šteje le vrh. Sleherni padec, tako kot nazadnje na Švedskem, pa je zategadelj še toliko bolj boleč.