Tiskane izdaje
Kontiolahti – Po izjemnem vrvežu ob uvodnem koncu tedna na svetovnem prvenstvu biatloncev, ko niti muhasto vreme ni ustavilo več kot 30.000 navdušenih privržencev na poti k štadionu, je bil včerajšnji mir na tekmovanja prosti dan prav nenavaden. Završalo bo spet jutri, dotlej bo šlo za analizo doslej doseženega in pripravo na »2. polčas« prvenstva.
Ko so pri mednarodni zvezi 48. šampionat drugič doslej podelili središču finskega biatlona, so se skupaj s prireditelji odločili za marčni termin. Seveda tudi zaradi spomina na prejšnje prvenstvo v tej deželi, februarja 1999, ko je izjemen mraz, tudi 30 stopinj pod ničlo, šest dni zapored onemogočal tekmovanje. Toda zdaj je zgodba z vremenskimi razmerami šla povsem v drugo smer, temperatura, ki se morda le sredi noči spusti za stopinjo ali dve v minus, ne ustreza tekmovalcem, trenerjem, servisu za pripravo smuči. Vetrovni sunki pa po svoje krojijo dogajanje na strelišču, zato sta že uvodni posamični disciplini, sobotni šprint in nedeljsko zasledovanje, ponudili kopico presenečenj.
V središču pozornosti slovenskih pričakovanj je seveda Jakov Fak. S 14. mestom v šprintu ter nato 8. v zasledovanju si je prislužil oceno solidno, ker na prvenstvu štejejo točke tudi za razvrstitev v svetovnem pokalu, je že lepo obogatil bero in tako skočil na želeno 3. mesto. Pred njim sta le še Francoz Martin Fourcade in Rus Anton Šipulin, prvi posamične kolajne tu še nima, z 12. in 7. mestom je za odtenek boljši od slovenskega reprezentanta.
Fak nikdar vnaprej na glas ne razpreda o napadu na stopničke, toda ko po 8. mestu omeni, da si na tem prvenstvu vendarle želi več, je povsem jasno, o čem govori. Tudi njegov učinek, podobno kot v zadnjih tednih pri Tini Maze na alpskem prvenstvu in Petru Prevcu na nordijskem, bo pod posebnim drobnogledom, težo uspeha bodo merile tudi stopničke. Realno sta pred slovenskim adutom še dve priložnosti, četrtkova 20-kilometrska tekma ter nedeljski skupinski štart, ni pričakovati, da bi v sedanji postavi tudi z moško štafeto v soboto meril med najboljše.
Tako po nedeljskem 8. mestu 27-letnega biatlonca do naslednje preizkušnje ločijo trije dnevi. »Ni mi všeč takšen oddih. Najraje bi tekmoval že takoj naslednji dan,« je odgnal vse dvome o pretirani utrujenosti po treh nastopih v prvih štirih dneh prvenstva na zelo zahtevni progi, že tako med najtežjimi v sezoni, ob takšnih vremenskih razmerah z vdirajočim se snegom pa še posebej.
Nekateri udeleženci so že prav sanjali o počitku po silovitem štartu prvenstva, Faka, zdaj očitno povsem zdravega in telesno vrhunsko pripravljenega, ni v tej druščini. Začrtal si je svoj seznam ambicioznih ciljev. Seveda bi si za v prihodnje želel, da bi imel ob sebi na velikem tekmovanju vsaj enega od dveh osebnih trenerjev. S Tomašem Kosom in Janijem Grilom zdaj sodeluje »na daljavo«, na prizorišču poskuša morebitne pomanjkljivosti odpraviti z Urošem Velepcem, glavnim trenerjem izbrane vrste, ter člani servisa. Kakšna bo v prihodnje hiearhija ter sploh postava strokovnega in spremljevalnega štaba, se bo seveda pokazalo po koncu sezone, v kateri je zdaj že nekaj let zapored cilj vsaj ena kolajna na največjem tekmovanju. Slovenska reprezentanca se je nazadnje brez uvrstitve na stopničke vrnila s svetovnega prvenstva 2011 v Hanti-Mansijsku (Rus), zdaj je seveda najbolj moteče to, da breme uspeha vendarle visi zgolj na enem tekmovalcu.
Teja Gregorin, lani bronasta olimpijka, po bolezni komaj dobro okreva in bo morda tu nastopila le na petkovi tekmi ženskih štafet, Klemen Bauer še zdaleč ni uresničil napovedi o prodoru v družbo najboljših na njemu najljubši progi v koledarju te sezone. Andreja Mali je resda z 8. mestom v šprintu dosegla svojo najboljšo posamično uvrstitev v sezoni, glede na razmerja moči in prebujanje nekaterih dolžnic prvega konca tedna ni realno pričakovati, da bi jo v prihodnjih dneh še izboljšala. Tako je že uvodni »polčas« prvenstva spet razkril resnico zadnjih let o preozki bazi konkurenčnih akterjev in če se bo Slovenija zares spustila v boj za prirejanje biatlonskega SP 2020, se bo morala na to pripraviti tako po organizacijski kot tudi tekmovalni plati. Tekmovanje z zmagoslavji le tujih asov ne bi doseglo želenega učinka.
