Tiskane izdaje
»Se je včeraj zares zgodilo? Ali so bile le sanje? Čas je včasih tako čudna stvar. Zadnja dva meseca sta šla neverjetno počasi, a ko sem spet stopila na štart, se mi je zdelo, kot da sploh nisem manjkala,« se je ameriška alpska smučarka Mikaela Shiffrin razpisala po senzacionalni zmagi v Crans Montani, s katero je znova dokazala, da je svojevrsten smučarski fenomen.
Ko je v Aspnu lansko jesen eno od svojih (do poškodbe) edinih dveh zmag v tej sezoni dosegla z rekordno s prednostjo 3,07 sekunde, je bilo govora o smučarki z drugega planeta, nedotakljivi šampionki, ki se je s svojo prevlado še za dodaten korak oddaljila od tekmic. Pa tisto sploh še ni bilo njeno najboljše smučanje, je bil prepričan njen trener Brandon Dyksterhouse: »Vem, da mi nihče ne verjame, a na tekmi je prikazala le kanček tega, česar je še sposobna.«
A tudi ona le iz mesa in krvi se je že nekaj tednov pozneje, 12. decembra, med ogrevanjem za veleslalom v Åreju znašla v snegu, zatem v bolnišnici in v naslednjem trenutku že na letalu nazaj proti ZDA. Sedela je v prvi vrsti in že začela okrevanje. S hrbtom se je obrnila proti steni in drsela gor in dol. »Ljudje so me čudno gledali, a ni mi bilo mar. Menila sem, da ne smem izgubljati časa. Začeti sem želela takoj.«
Z diagnozo strgane notranje stranske kolenske vezi (MCL) scenarij niti ni bil najslabši. Težava je bila tudi udarjena kost v desnem kolenu, a njo je pravzaprav najbolj mučilo to, da ji nihče ni znal natančno povedati, kako dolgo ne bo smela smučati. Operacije k sreči ni potrebovala in tako je že prvi dan nastopila »službo« vrnitve. Od 6 do 8 ur na dan je preživela v telovadnici, na kolesu in ob seriji vaj, tudi za drugo nogo, da ji mišica ne bi preveč oplahnela. »Zdelo se mi je, da od jutra do večera počnem le to. Ni moglo minevati počasneje. Vsi so z menoj delali v rokavicah, me spraševali, kako sem. Vsem sem govorila, da se odlično počutim. Vem, da sem imela srečo in da bi se lahko izšlo veliko slabše,« je opisovala dneve okrevanja, ki jih je spremljalo neprestano preigravanje možnosti in različnih mnenj. Zdravniki, trenerji, fizioterapevti in njeni starši so ves čas tehtali možnosti, ali se je sploh pametno vrniti, in če, kako in kdaj. Včasih je zaradi tega kar izgubila živce, toda ko je bilo v igri spet smučanje, je čas začel minevati hitreje. Kot majhen otrok je bila vesela, ko je 30. januarja spet lahko vijugala na snegu.
Tedaj je bilo pravzaprav le še vprašanje časa, kdaj se bo vrnila na tekme. Trenutek je prišel prej, kot je pričakovala, zahvaljujoč odpadlemu slalomu v Mariboru. »Vračam se sveža, zdi se mi, kot da sem spet na začetku sezone,« je dejala, ko se je 15. februarja v Švici spet priključila smučarski karavani. Pa se ji vrnitev sploh zdi smiselna, glede na to, da je v tem času že izgubila možnosti za še četrti zaporedni slalomski globus, so jo vprašali. »To je to, kar počnem, in ne želim več zapravljati časa,« jim je odvrnila. A tudi priznala, da še nikdar pred tekmo ni bila tako živčna. Razmere so bile težke, proga s svežim snegom je bila uničena, vidljivost pa slaba. »Vsak zavoj je bil izjemen izziv. V glavi sem se spraševala, ali sem zgrešila kakšna vrata? Ko sem bila končno v cilju, mi je bilo jasno, da sem vse presmučala pravilno. Občutek je bil neverjeten, to je bila res divja in težka proga. Bil je težak boj, a najbrž je tako tudi prav,« pa je dejala po zmagi in eni največjih vrnitev po poškodbi v alpskem smučanju. »Dober dan vrnitve je bil, neverjetna dirka, a če povem po resnici, sem kar vesela, da je je konec, četudi sem v smučanju uživala. Nobena od deklet ni smučala idealno, dobro sem se borila in to je pomembno. V moji glavi se nič ni spremenilo.«
Vendar pa se z zmago pot njene vrnitve še ni končala. Šele v teh tednih je pravzaprav na pravi preizkušnji. Trenira vse več, na slabših progah. Pozorno posluša koleno, a bolečin ali oteklin ni. Slalom je tako zdaj tudi pustila nekoliko ob strani, več trenirala veleslalom in napovedala celo nastop v Andori – v superveleslalomu.
