Teja Gregorin: Piramida se je podrla, ker ni več interne konkurence

V prvih dneh 49. svetovnega prvenstva v biatlonu pri slovenski reprezentanci ciljev niso uresničili in tako ostajajo na nizki ravni zadnjih dveh sezon. Največ upanja glede zasuka ponuja Teja Gregorin, ki bo čez eno leto na olimpijskih igrah branila bronasto kolajno. Povrhu bodo igre v Koreji, kjer je sploh, leta 2009, prvič stala na odru najboljših treh na svetovnem prvenstvu.

Res ste zdaj v Avstriji na svetovnem prvenstvu, pa vendarle: razmišljate o tistem, kar bo čez eno leto? Načrtujete nove visoke olimpijske cilje?

Priznam, zelo pogosto razmišljam o olimpijskih igrah, pravzaprav že od začetka te sezone. Seveda je zdaj osrednji cilj kar najbolj uspešen nastop na tem svetovnem prvenstvu, vendar pa je zame Hochfilzen vmesna etapa na poti proti Pjongčangu. Tam bi se rada dobro odrezala, dokazala, da sem še vedno konkurenčna svetovni eliti. Dobro, morda je ponovitev kolajne iz Sočija res oddaljena, a vseeno si bom zastavila visoke cilje. Tako kot vedno in povsod v vrhunskem športu.

Igre bodo v Koreji, kjer ste nekoč že osvojili kolajno na svetovnem prvenstvu, sicer pa ste dejali, da se dobro počutite na prizoriščih velikih tekmovanj, ki so daleč od doma – kako to?

Res, če se ozrete k vrhuncema moje dosedanje biatlonske kariere, omenjenem prvenstvu v Pjongčangu in igram v Sočiju, lahko hitro ugotovite, da sta to res oddaljeni prizorišči od srednjeevropskega prostora. Kaj pa vem, morda mi res ta mir, ko ne čutim nikakršnega bremena okolja, prav ustreza. Toda dejansko me ne moti, če je prvenstvo tako kot zdaj v Hochfiznu, tukaj zame lahko v živo stiskajo pesti domači, prijatelji, pokrovitelji.

Sicer pa boste prav omenjeni prizorišči v Sočiju in Pjognčangu kmalu spet obiskali. V Rusiji bo vojaško SP, v Koreji prva tekma po tem prvenstvu v Hochfilznu kot preizkus za naslednje OI. Bo dovolj moči in zbranosti takoj po osrednjem tekmovanju te sezone?

Težko je to že zdaj napovedati, a seveda se izčrpanosti, zlasti psihični, nihče med nami ne bo mogel izogniti. Povrhu te čaka še časovna razlika, na zadnjih OI je bil ritem sploh za biatlonce nenavaden, saj smo imeli redno tekme v večernih urah pod žarometi, nakar dolgo v noč ob vsem adrenalinu, ki ni popuščal, mnogi nismo mogli zaspati. A na vse se privadiš, zlasti takrat, ko ti gre na tekmovališču po željah in načrtih.

Toda v tej sezoni vam spet, tako kot v prejšnji, spet ne gre, kot ste si želeli – kaj se pravzaprav dogaja?

Uf, ko bi natančno vedela, pa bi že tekmovala bolje. Tako pa … Poleti sem v želji po boljšem občutku na strelišču zamenjala puškino kopito. Pa ni bilo premika, tako da sem se po novem letu vrnila k prejšnjemu kopitu. Sicer pa: na treningu so strelski izidi domala brezhibni, na tekmi nato, žal, ne. Hudo mi je tudi, ker na strelišču pokvarim hitrost iz smučine. Že lep čas se na smučeh nisem počutila tako dobro kot v tej sezoni.

Od kod ta pripravljenost, pri 36 letih ste med najstarejšimi udeleženkami karavane svetovnega pokala v biatlonu?

Potem ko se mi je prejšnja zima glede tekaške konkurenčnosti bolj kot ne sfižila, sem poleti zbrala vse svoje dnevnike treninga, odkar sem začela nastopati med biatlonsko elito. Nato sva skupaj s trenerjem Tomašem Kosom naredila nekaj primerjav, izbrala način priprave v tistih sezonah, ko sem bila nato najhitrejša, in zdaj se mi vse skupaj obrestuje. Kot sem dejala, pa tega žal ni videti pri končnem izidu ali ob trenutnem stanju skupnega seštevka točk v sezoni.

Kako je s psiho, zbranostjo na strelišču?

Delam tudi s pranoterapevtom Branetom Skubicem, dnevno sva v navezi tudi v dneh tega prvenstva. Vseskozi me spodbuja, naj poskusim biti kar najbolj sproščena ob strelskih postankih. Puške še nisem vrgla v koruzo, za sredino tekmo na 15 km ohranjam visoke cilje, seveda pa bom morala nastopiti drugače kot doslej.

Kaj pa primerjava pripravljenosti v teh dveh zadnjih sezonah, ko vam zlepa ne gre?

Lani sem precej več pozornosti namenjala vajam za moč in šprintu, pred to sezono je bilo več »mešanega režima«. Res sem počutim bolj lahkotno, nekateri tekaški nastopi so prav spodbudni. Na premieri v Östersundu sem imela denimo 7. čas teka, raven hitrosti s tekme v šprintu na tem svetovnem prvenstvu je bila že prav primerljiva s tisto iz obdobja imenitne pripravljenosti med olimpijskimi igrami 2014. Prav zaradi dobrega telesnega občutja se bom še posebej lotila naslednje olimpijske sezone.

Pa občutite to breme pričakovanj v reprezentanci in ob njej od vas? Zlasti v dneh, ko na prvenstvu ni Jakova Faka, slovenskega rešitelja pred enim letom v Oslu.

Sama se nočem z ničemer obremenjevati, da bi kdo name posebej vplival, ne občutim. Končni izid pač razgrinja sposobnosti, še naprej pa verjamem, da so moje višje, kot jih kaže denimo uvrstitev na 30. mesto.

Sploh pa je podoba slovenskega biatlona v zadnjih dveh sezonah precej manj spodbudna kot nekoč. Kaj se dogaja, kako gledate na spremembe v tehničnem in strokovnem vodstvu, že prej jih je bilo nekaj, a v tej omenjeni dobi dveh let so po odhodu trenerja Uroša Velepca k ukrajinski reprezentanci in zamenjavi predsednika zbora za biatlon prav posebej opazne.

Tega res ne bi komentirala.

Toda vi imate vso pravico oceniti stanje, saj ste pri reprezentanci že poldrugo desetletje, kajne?

Že, že, pa vseeno se ne bi ozirala k vodenju in drugim vlogam pri naši reprezentanci. Verjamem, da se prav vsi trudimo za kar najboljši rezultat. Sama ohranjam visoke cilje, verjamem v zasuk.

Kje pa potem vidite poglavitno težavo slovenskega biatlona, zakaj se je piramida uspehov zrušila?

Nimamo zdrave konkurence! Pravzaprav nikakršne konkurence ni več, če omenim žensko vrsto, pravzaprav pa niti med moškimi, kar zadeva reprezentančno selekcijo, ni kaj prida bolje. A če se ozrem k ženski ekipi, v kateri sva kot stalni reprezentantki le še Anja Eržen in jaz, je čas za preplah. V mojih uvodnih letih med biatlonkami je stroka izbirala med nekaj tekmovalkami za štafeto. Sama nikdar nisem vedela, če bom prišla ob Andreji Grašič, Luciji Larisi, Tadeji Brankovič, Andreji Mali in Dijani Grudiček med četverico na tekmo, danes pa štafete brez pomoči neizkušenih biatlonk iz mladinskih vrst ne moremo niti sestaviti. Zato se počutim tudi sama odgovorna – sleherni članski uspeh lahko pritegne mlade, če pa ni zmag in vrhunskih uvrstitev, je zanimanja pri priči manj. Zakaj so skoki danes tako priljubljeni med našimi otroci? Zmage Petra Prevca in še nekaterih so poskrbele za prepoznavnost.

Pa bi se vi lotili strokovnega dela v biatlonu po koncu športne poti?

O tem natančno še ne razmišljam. Zagotovo nameravam tudi po koncu tekmovalne kariere ostati v športu, če bo to prav biatlon, pa ne vem. Zaenkrat si ne predstavljam, da bi se preselila k trenerskim vrstam.

Zakaj ne? Ne bi sledili poti vaše dolgoletne sotekmovalke Andreje Mali, zdaj trenerke mladih slovenskih biatlonk?

Le želim si, da bi bila uspešna, podobno razmišljam tudi o Janezu Mariču, zdaj prav tako trenerju. Zase ne vem, če bi ubrala prave metode. Ni lahko današnje mladine »odgnati« od računalnikov, za marsikoga je v biatlonu preveč garanja. Upam, da bo sta omenjena nekdanja reprezentanta uspešno in dolgoročno zastavila delo, ne moreš kar čez noč dobiti vrhunskega reprezentanta. A sistematično delo bi se nekoč vendarle lahko obrestovalo.

Pa kot ena najstarejših v svetovnem pokalu razmišljate kaj o koncu športne poti?

Ne, zdaj ne razmišljam, zlasti v predolimpijski sezoni ne. Seveda sem že ob koncu kakšne sezone vprašala – kako dolgo še? –, a dokler se bom telesno tako dobro počutila kot trenutno, bi rada še tekmovala. Prepričana sem o svoji vrnitvi med najboljših deset, tako se bom lotila tudi olimpijskih iger. Ko pa bo enkrat napočil čas za slovo, bom počela kaj drugega. Zaradi dolgega sodelovanja z Jelovico bi si uredila tudi hišo – bodisi na Gorenjskem bodisi na Obali. A res – zdaj me zanima le šport.

Kako ste sicer doživljali prve škandale na tem prvenstvu, namigovanja o dopingu in spor med Martinom Fourcadom in rusko reprezentanco?

Že dolgo sem tudi sama odločno proti kakršnimkoli prepovedanim poživilom, slehernega športnika, ki se javno bori proti dopingu, bom vedno podprla. A na razglasitvi bi vendarle vsakomur čestitala, ne bi odmaknila roke, v primeru dvomov pa bi si pač v sebi mislila, da ni vse v redu.

S kom se sicer v tej pisani mednarodni karavani največ družite?

S biatlonci in biatlonkami češke reprezentance. Tako zaradi našega trenerja Kosa kot zaradi njihove pogoste navzočnosti na Pokljuki. Zato sem se tudi petek posebej razveselila naslova šprinterske prvakinje Gabriele Koukalove.