Tiskane izdaje
Smučanje je tako močno zaznamovalo življenje hrvaškega šampiona Ivice Kostelića, da se ne more soočiti s koncem kariere. »Nismo določili trenutka, v katerem se bo Ivica poslovil. Tega ne bomo počeli kot drugi, samo umaknili se bomo iz vsega tega,« je razmišljal Ante Kostelić, Ivičev oče in trener. Njegov sin je v Wengnu brez napovedi ali pompa odsmučal svojo zadnjo tekmo v svetovnem pokalu.
Kostelić je končal kariero? Ali vendarle ne? Pravzaprav je tekmoval zadnjič v svetovnem pokalu? Morda bo nastopil še na svetovnem prvenstvu? Takšna vprašanja so v zadnjih dveh tednih krožila med športnimi novinarji, ki so pripravljali zgodbe o Hrvatovem slovesu od belih strmin. Ta je sedmo silo najprej zbegal na Sljemenu, kjer je javnost pričakovala njegovo zadnjo tekmo pred domačimi navijači. Zagrebčan je pojasnil, da mu gre beseda konec težko z jezika, celo zlomila bi ga lahko, zato o slovesu ni in ne bo govoril.
Minuli konec tedna je na kombinacijski preizkušnji v Wengnu priznal, da si je želel še zadnjič presmučati hrib, ki ima – zaradi posebnega razpoloženja in trinajstih uvrstitev na stopničke – posebno mesto v njegovem srcu. »Zame je bilo tokrat zelo pomembno osvojiti točke, smučal sem z najmočnejšim odmerkom zdravil. Hotel sem tekmovati kot se spodobi. Žal mi je, da moram poseči po njih, ampak v tem trenutku nimam druge izbire,« je iskreno dejal, zadovoljen predvsem s smukaškim nastopom. »Slalom je bil soliden, nisem hotel tvegati preveč. Tako dobrega smuka pa že dolgo nisem prikazal. Vse skupaj se je izšlo, kot sem si želel. Iz sebe sem izvlekel največ,« je poudaril 37-letnik po prvih točkah sezone, ki mu jih je prineslo 22. mesto (14. čas slaloma in 25. smuka).
O slovesu od belih strmin Kostelić noče govoriti tudi zato, ker ga povezuje z umiranjem. »Ni besed, s katerimi bi opisal našo pot. Gre za veliko strast in ljubezen do smučanja, posvetili smo mu svoja življenja. Prehodili smo dolgo in drugačno pot od drugih, ponosno gledamo na svoje dosežke, ostajajo spomini. Težko je govoriti o tem, verjetno samo mi vemo, kaj vse smo doživeli,« je razmišljal in dodal, da tudi pri zvestih navijačih čuti, kako cenijo to posebno družinsko zgodbo.
»Še vedno traja! Z njo smo novim rodovom omogočili boljše razmere za treninge, kot smo jih imeli mi in to me zelo veseli. Lepo je videti, kako mladi napredujejo, stara garda pa jim pušča prostor,« se je navezal na podmladek, ki so mu Kostelićevi tlakovali pot.
Čeprav je končal z nastopi v svetovnem pokalu, se bo udeležil še kakšne preizkušnje FIS, ni povsem izključil niti nastopa na februarskem svetovnem prvenstvu, na katerem bi lahko tekmoval v kombinaciji; v St. Moritzu, na prizorišču, kjer sta pred 14 leti s sestro Janico postala svetovna prvaka v slalomu. Kdaj bo padla končna odločitev? »Ne vem. Moram se pogovoriti z očetom,« je smučarski as potrdil, da bo tudi zadnje dogovore na svoji športni poti sklepal z glavo družine.
Kariero bi prav gotovo nadaljeval, če se ne bi spopadal z bolečinami v kolenu, ki mu močno grenijo vsakdan vse od leta 2011. Lahko bi nastopil tudi na olimpijskih igrah prihodnje leto, a za to dejanje bi moral petnajstič pod nož. »Če bi šel zdaj na operacijo, bi lahko tekmoval na OI. Vstaviti bi mu morali umetni hrustanec, sledil bi petmesečni premor, avgusta pa bi lahko že smučal. Vendar pa nima več moči za še eno takšno vrnitev. Skozi kariero je imel veliko energije. Naredili smo precej težkih, celo nemogočih stvari, res pa je, da jih ne more početi za vse večne čase,« je razpredal oče Ante.
Kostelić si je po zadnji operaciji kolena obljubil, da ne gre več na operacijsko mizo. »Enkrat je treba to poglavje končati. Štirinajst operacij je veliko, poseg ni enostaven, sledila bi resna rehabilitacija,« se človek z zelo visokim pragom bolečine zaveda, da je verjetno že prešel svojo zgornjo mejo. Nazadnje je javnosti razkril, da se mu koleno premika, saj so se rekonstruirane sprednje križne vezi izrabile in povsem popustile ...
