Tiskane izdaje
Planica – Še nekaj sponzorskih obveznosti in pozdrav navijačem na jutrišnjem sprejemu reprezentanc SZS na Kongresnem trgu (17) loči najboljšega smučarskega skakalca zime Petra Prevca od zasluženega počitka in tudi dopusta, ki ga bo letos preživel v Aziji. Včeraj je še pod vtisom sijajnega konca tedna strnil misli pred slovenskimi novinarji.
Za vami je sijajna sezona, polna presežkov.
Veliko se je zgodilo, bil sem močan, stanoviten, a taka zima se bo težko še kdaj ponovila, to vas že zdaj opozarjam.
Kaj to pomeni?
Pritiska, ki bo sledil, se ne bojim, vedno me bo spremljal. A potem, ko je nekdo potreboval toliko časa, da je dosegel vse te rekorde … Ravno vsako leto se ne zgodijo, ravno vsakdo jih ne doseže, težko je biti vsako sezono tako v ospredju.
Ves konec tedna ste bili skorajda nepremagljivi, na zadnji tekmi pa celo najbolj prepričljivi.
V resnici je bila to edina tekma, ki mi je v Planici res uspela, kot sem pričakoval in kot sem sposoben. Z rokama nisem ne krilil ne mahal, nobenega presenečenja ni bilo, morda sem presenetil le sebe, da mi je uspelo priti živ do dna (smeh).
Pričakovali ste, da vam bodo sotekmovalci pripravili nekaj posebnega. Kako ste doživeli njihov poklon v izteku?
Za vse je bil kriv Robi (Kranjec, op. p.), on je zakuhal vso zgodbo, nasploh je znan po tem, da se vedno spomni kaj posebnega. Mislim, da je bilo to, kar se je dogajalo na koncu, zame eden bolj čustvenih trenutkov tega konca tedna. Z največ čustvi sem se sicer boril po doskoku in vse do konca izteka. Potem pa me je Robi podrl na tla, me poškropil s šampanjcem in skupaj smo, brez glasbene spremljave, zapeli slovensko himno. Ne vem, koliko športnikov je v karieri doživelo kaj takšnega.
Saj jih še v Sloveniji ni veliko …
Ne bi vedel, sem še premlad.
Je Planica letos omogočala tudi polete do svetovnega rekorda?
Če bi se dalo poleteti do nove rekordne znamke, bi jo verjetno tudi dosegli. Svetovnega rekorda ne moreš izsiliti, lahko se le zgodi, to govorim že dve leti. A če pogledamo povprečne dolžine poletov na letošnjem finalu, je končni izplen veliko boljši, kot če bi lovili rekordne metre. Rekord je mogoče doseči le s postopnim razvojem. Tako kot prvi avtomobil zagotovo ni drvel 300 kilometrov na uro, tudi skakalci ne moremo kar narediti velike letalnice in potem leteti do 400 metrov.
Ste se v zadnjih dneh že ozirali na prehojeno pot v tej zimi?
Prav veliko časa za to še nisem imel, saj je bilo s Planico veliko dela. Delal sem, kar sem moral, in hodil, kamor je bilo treba. Po tej plati je šla Planica kar nekoliko mimo mene, saj je bil ritem zelo zahteven. A sem zdržal in preživel.
Boste zdržali brez znanega ritma v prihodnjih dneh?
Zlahka!
Ob takšnih dosežkih vas mnogi že postavljajo za zgled, kako bi bilo treba delati tudi na drugih področjih v Sloveniji, da bi lahko želi rezultate. Pred kakšen izziv vas to postavlja?
Občutek je dober, je pa to res velik izziv, saj s tem sebi nalagam še več dela. Zaradi tega te namreč spremlja še več ljudi, vzor pa si lahko le z zgledom. Lahko je namreč eno govoriti, drugo pa delati, težje pa stalno kazati, kaj je prav. Očitno sem se zdaj odločil, da se moram lepo obnašati (smeh).
Je bilo vredno še eno leto čakati na takšno Planico?
Zagotovo, če pomislim, kako je potekala vsa sezona in kako zadnji dnevi pod Poncami. Spomnim se, da je lani med podelitvijo padal dež. Simbolično? Ne vem. Vem pa, da je letos sijalo sonce in, ja, izplačalo se je počakati.
Kakšni pa so vaši izzivi za prihodnost?
Zdaj predvsem vem, da če bom skakal tako kot v tej zimi, ne bom več v ospredju. Treba bo torej dalje.
Mislite, da bodo skoki čez poletje tako napredovali?
Vedno gredo naprej, razvija se šport, razvijajo se skoki. Tekme so vsako leto z nižjih zaletišč, kar pomeni, da se razvija tudi tehnika.
Pred sezono ste dejali, da boste pozimi poskušali priti do spodnje meje svoje telesne teže. Vam je uspelo?
Zdaj, med Planico, sem že bil na njej, zelo veliko vode sem pil.
Ogromno tekem imate v sezoni, je to že prenaporno?
Ne vem, nisem funkcionar FIS, ki postavlja koledar, ampak le športnik. Zato sprejmem toliko tekem in se poskusim nanje pripraviti, a potem je tako: če si dober, greš na vse, če nisi, se umakneš in treniraš. Če bi se ukvarjal z drugimi stvarmi, pa bi bil to lahko že samomor.
Boste zdaj povsem odmislili skoke?
Bom videl, koliko bo volje, kakšna bo. Prihodnji teden se začenja neobvezni del mojega leta in tedaj delam tako rekoč, kar se mi zahoče.
