Tiskane izdaje
Ljubljana – Planiški finale ni zaželen le med navijači, ki so letos razgrabili vstopnice, postaja tudi priljubljena poslovna točka mnogih slovenskih podjetij, ki v njem prepoznavajo dobro poslovno priložnost. Generalni sekretar prireditve Primož Finžgar blagovno znamko krepi že več kot desetletje.
Kakšen izziv predstavlja Planica po poslovni plati?
Na letni ravni bomo letos obrnili poltretji milijon evrov, v poslovnem svetu takšen promet beležijo podjetja, ki spadajo že med večja. Za vse to med letom skrbi le peščica ljudi, trije oziroma trije in pol, kot rad rečem, saj vsi niso stalno vpeti v delo. Poldrugi mesec po finalu se že začnejo priprave na naslednjega. Od pokroviteljev jih kakšnih 80 odstotkov običajno nadaljuje sodelovanje z nami, za drugih 20 pa je treba najti zamenjavo. Letos je denimo banko Sberbank zamenjala NKBM, prav tako smo po umiku OMV ostali brez pokrovitelja s področja naftnih derivatov.
Je ob izjemni sezoni Petra Prevca čutiti večje zanimanje pokroviteljev?
Da in ne. Podjetja namreč marketinške načrte pripravljajo na letni ravni in denar za poslovno leto razporejajo jeseni, ko se še ni vedelo, kakšna bo po rezultatski plati ta zima. Verjamem pa, da se bo to poznalo v naslednji.
Pred tednom ste razkrili, da boste od pokroviteljev letos prejeli 900 tisoč evrov, kar je več kot v preteklosti?
Že nekaj let se gibljemo na podobni ravni, nihanja so kvečjemu za nekaj deset tisoč evrov. V Sloveniji je namreč trg omejen, konkurenca pa velika. Že znotraj SZS na vrata istih podjetij trkajo biatlonci, smučarji, tekači, skakalci, potem pa še prireditve, obstajajo tudi podjetja, ki so osredotočena le na določene športe.
Se naslanjate predvsem na slovenska podjetja?
Sam med takšna štejem tista, ki imajo sedež v Sloveniji, ne glede na to, kdo je zdaj lastnik. Takšnih je v naši piramidi pokroviteljev okoli 80 odstotkov, preostanek pa sestavljajo tuja. Omenil sem že dve, ki sta nas zapustili, ne, ker bi bili nezadovoljni, ampak zaradi spremembe politike v njihovem podjetju. OMV se je denimo povsem umaknil iz slovenskih skokov, tudi iz reprezentance.
Se je v dobrem desetletju, odkar na nek način upravljate s projektom planiškega finala, način trženja prireditve bistveno spremenil, je zaradi blagovne znamke Planico lažje tržiti?
Tukajšnji zaključek sezone je šel v zgodovini skozi različna obdobja. Najprej je bil namenjen tekmovalcem, potem politikom, vmes planiškim delavcem, moja filozofija pa je, da je tekma namenjena gledalcem, dogodek delamo zanje, vsi drugi, skupaj s skakalci, smo za to plačani. To je posel, pri katerem je treba ustvarjati dobiček. V zadnjem desetletju smo naredili nekaj pomembnih premikov. Planice ne spremlja več negativen duh, ki se je je prijel v nekem vmesnem obdobju, njena blagovna znamka pridobiva vrednost. Zdaj ni junaka, ki bi Planici ta dogodek vzel. Potrebujejo ga vsi, mednarodna zveza, tekmovalci, tudi SZS.
Planica se ponaša z eno največjih letalnic na svetu, lovom na rekorde, stvarmi, ki so večna vaba za gledalce, medije in tudi pokrovitelje. Mar to ni dovolj velika vaba, da bi potrkali tudi na vrata multinacionalk?
Tuji trg že lep čas raziskujemo in poskušamo pri nabiranju pokroviteljev prodreti zunaj slovenskih meja, a tudi tuja podjetja so pri prireditvah lokalno usmerjena. Nemci imajo toliko svojih velikih tekem, da je njihov pogled na našo drugačen. Zato nam lahko ponudijo manj, kot lahko dobimo na slovenskem trgu.
Stabilnost projektom dajejo tudi dolžine pogodb, za kako dolgo vam običajno pokrovitelji obljubljajo zvestobo?
Različno, od enega leta do pet let, a več kot polovica se vendar raje odloča za obnavljanje na letni ravni. Med njimi denimo tudi Krka, ki pa je z nami že dve desetletji, tako da teh zgodb ne moremo gledati v poenostavljeni luči. Prav tako je del planiške zgodbe že pol stoletja tudi Zavarovalnica Triglav.
Kam se Planica uvršča v primerjavi z Vikersundom in Kulmom?
Mislim, da smo po velikosti projekta enkrat večji od obeh, razlike pa nastajajo pri obisku in naboru pokroviteljev. Pri obeh smo po mojem uspešnejši.
Kaj se je za vas spremenilo z novim nordijskim centrom?
Prej smo objekte sami vzdrževali, zdaj pa nas pred prireditvijo pričakajo že precej pripravljeni. Seveda nam ostajajo vsi drugi stroški, od postavitve tribun, šotorov, pogostitev, prevozov. Ne drži pa, da nas bo vse stalo 800 tisoč evrov več, kot ste pred dnevi zapisali.
Sami ste rekli, da bo proračun prireditve 2,6 milijona evrov, lani je bil denimo 1,9 milijona …
2,6 milijona so za letos naši načrtovani prihodki, ne proračun. Da je prišlo do takšnega porasta, je zaslužna veliko boljša prodaja vstopnic, ki običajno predstavlja tretjino naših prihodkov, letos, kot kaže, kar polovico. Okoli pol milijona znašajo televizijske pravice, 900 tisoč evrov je znesek pokroviteljev, odstotek ali dva pa prispeva tudi prodaja franžize. Letos se izteka desetletna pogodba za televizijske pravice, pogajanja za novo so se že začela in bo nekaj višja, a od televizijskih pravic gre nato 30 odstotkov za potrebe panoge, torej okoli 130 tisoč evrov.
Kakšni pa so pričakovani stroški?
Najprej moramo pod streho spraviti vse štiri tekmovalne dneve, potem bomo računali. Če jih namreč ne izpeljemo, ne dobimo vsega denarja, če kakšna tekma odpade, to za nas že predstavlja katastrofo, saj vsega pač ni mogoče zavarovati.
Pričakujete, da je pred vami poslovno najuspešnejša Planica?
Ne, leto 2010 je bilo bolj uspešno, ker je bilo svetovno prvenstvo. Več smo dobili za televizijske pravice in od pokroviteljev, tudi gledalcev je bilo veliko.
