»Prvič je bilo navdušenje bistveno večje, v smislu vauv, premagala sem najboljše športnike Slovenije. Zdaj pa naslov najboljše športnice Slovenije dojemam bistveno širše, globlje, mirno in v veliki meri z zavedanjem, da sem odgovorna za to, da bi bila čimboljši vzor mladim,« je Tina Maze povedala, potem ko je še petič postala najboljša športnica Slovenije.
Naslovi najboljše športnice so tudi nekakšno kazalo športne in osebnostne metamorfoze Tine Maze. Ko je leta 2005 prvič osvojila lovoriko, je bila le najboljša v Sloveniji. Lani, ko je kot za šalo podirala rekorde v svetovnem pokalu in veliki kristalni globus nadgradila z naslovom svetovne prvakinje, in letos, ko je na olimpijskih igrah v Sočiju zaokrožila sijajno kariero z dvema olimpijskim kolajnama, je postala ena najboljših na svetu. Akademija laureus jo je uvrstila med deset najboljših športnikov in športnic sveta – v družbi Serene Williams, Jelene Isinbajeve, Shelly Ann Fraser-Pryce, Missy Franklin, Katinke Hosszu, Darje Domračeve, nenazadnje tudi super zvezdnikov Usaina Bolta, Novaka Djokovića, Cristiana Ronalda, Lionela Messija, LeBrona Jamesa in Oleja Einarja Bjørndalna. Že drugič je bila tudi med izbrankami za osebnost leta ameriške fundacije, ki jo je leta 1974 ustanovila slovita teniška igralka Billie Jean King.
»Ko sem vstopila v vrhunski šport, je bila moja prva želja biti najboljša v Sloveniji, športno in osebnostno. Športno željo sem izpolnila razmeroma hitro, medtem ko je bilo izpolniti osebnostno – biti všečen in vzor mladim – bistveno zahtevnejše. Slovenija je moja baza skromnosti, enostavnosti, dobrote in ponižnosti. Vse to so odlike in slabosti, ki so v športu še kako pomembne. Za to, da osvojim svet, pa sem morala pridobiti meni manj poznane vrline, kot so prepričanje vase, pomembnost, včasih tudi aroganco, brez katerih ni vrhunskih dosežkov,« je prva dama slovenskega športa opisala preobrazbo iz velike športnice male države v eno najboljših športnic sveta.
Nobena izmed Tininih sezon ni enaka. Nenehno se spreminja in zori. Medtem ko je bila pred devetimi leti brhka in zelo ranljiva Korošica na Triglavu, je danes, prežeta s tisočimi dobrih in slabih izkušenj, svetovljanka na smučarskem Olimpu z vsemi odlikami, ki pritičejo olimpijski šampionki. To se navsezadnje vidi tudi v njenem smučanju in nastopih pred kamerami v letošnji sezoni. »Tudi sama opažam, kako se spreminjam. Pravzaprav neverjetno sem se, če se ozrem na leto 2005. Naučila sem se prilagajati, to pa je edina pot, da živiš in delaš v ravnovesju. Ne glede na to, kje si oziroma kaj si. Monotonije pri meni ni. Lahko rečem, da je po svoje pravzaprav zabavno.«
Olimpijska sezona pa za nosilko desetih kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev ni bila enostavna niti gladka, kot je bilo pričakovati po rekordni 2012/13. Pravzaprav je bila najbolj stresna med vsemi. Bilo je veliko turbulenc, s katerimi se je spopadala na svoj edinstven način. Jasno ji je bilo namreč, da so olimpijske igre tako izjemno tekmovanje, da lahko tudi napakica odnese kolajno. Izkušnje iz srebrnega Vancouvra, da si lahko v življenjski formi, a ne moreš zmagati, je bila zelo poučna. V Sočiju je štelo le zlato. Zato je v Rusijo prišla stoodstotno osredotočena in prepričana o zmagi.
In kakšna je poslanica šampionke, ki je ponosna na to, kdo je in kako se iz dneva v dan bori sama s seboj, mladim športnikom? Ljudem bi rada pokazala, da morajo biti to, kar so in verjeti vase. »Kakorkoli se kdaj počutimo osamljene, imamo v sebi toliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjamo, da vedno najdemo izhod tudi iz največjih zagat. Čeprav sem dosegla vse, kar sem si želela, se ne počutim popolno. Vedno sem se pripravljena učiti. Navsezadnje sta prav znanje in razgledanost tisto, kar nas pelje v boljši jutri.«