Poškodbe in udarci so Ilko izoblikovali v zmagovalko 

Brezno – Ilka Štuhec se je iz St. Moritza vrnila z zanjo značilnim nasmehom. Ko je stopila pred novinarje v Avtomarketu Rebernik na Koroškem, iz katerega se je odpeljala z novim sponzorskim avtomobilom, se ji je okrog vratu svetila zlata snežinka. S svetovnega prvenstva v Švici se je vrnila s številnimi čestitkami in ponosom, da ji je na najtežji tekmi uspelo uresničiti sanje.

Naslov svetovne prvakinje v smuku ste osvojili 10 let po prvi zmagi na mladinskem svetovnem prvenstvu, ko ste slavili v slalomu. Kako ste si tedaj predstavljali svojo pot?

Vsak mlad zagrizen športnik si želi, da bi dosegal velike uspehe in bil znan. Do tja vodi toliko različnih poti, kot je različnih oseb. Ni pravila, kako naj bi se vse skupaj odvijalo. V obdobju MSP pred poškodbo sem bila, če se lahko tako izrazim, mlada in neumna. Zdelo se je, da imam svet na dlani, na stvari sem gledala s pristopom: Ni problema, vržemo se po hribu navzdol, vse je mogoče, vse zmorem. Potem pa sem pristala na realnih tleh. Spoznala sem, da se lahko poškodujem, saj sem tudi jaz človek, in se soočila z vsemi težkimi lekcijami, ki so sodile zraven. Zelo veliko so me naučile, izoblikovale so me v osebo, kakršna sem danes.

Izgubili ste tri sezone, prestali veliko udarcev. Kako ste se pobirali, ko je bilo najhujše?

Težko. Pot do sem, kjer sem danes, še zdaleč ni bila lahka. A vedno sem verjela, da lahko pokažem več in imam še marsikaj za postoriti. Tega sem se držala, v vsaki situaciji pa sem skušala najti nekaj pozitivnega, dobrega in na tem graditi vse drugo.

Predvidevam, da so vas mnogi v najtežjem obdobju zapustili. Kdo vam je bil zvest ves čas?

Mama. Ni bila ob meni samo zaradi materinske ljubezni, bila je tudi prva in glavna podpora pri vsem na moji športni poti. Verjela je, da se lahko vrnem na smuči in da imam še kaj za pokazati. Ni besed, s katerimi bi opisala, kako hvaležna sem ji za to.

V najtežjih časih vas je odpisal marsikdo od vodilnih pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Kako greste čez krivice v življenju, očitno jih dobro premagujete?

Menim, da za vsako rit raste šiba. Do ljudi sem načeloma takšna, kakršni so oni do mene. Pri nekaterih se moram včasih malo bolj ugrizniti v jezik, do drugih pa sem lahko dejansko takšna, kot sem. Zdi se, da tak pristop dobro »špila« na moji poti.

Poleti ste se na pripravah v Čilu pridružili moški reprezentanci. Koliko so pripomogle k zmagovalnemu mozaiku?

Ocenjujem, da zelo veliko. Dobrodošlo je, da dekleta lahko treniramo z moškimi, ki smučajo drugače, so močnejši in hitrejši. Super je, da sem jih lahko opazovala vsak dan, pri vsaki predstavi na smučeh in se jim skušala približati, jih loviti, tu pa tam sem katerega morda tudi prehitela. To ti daje vedno več samozavesti, saj vidiš, da lahko tudi sam podobno smučaš in se pri nekaterih stvareh začneš drugače odzivati.

Letos ste na treningih sodelovali tudi s Kanadčankami in Francozinjami. Vam tuje ekipe odprejo vrata, ali vas nočejo, ker ste najboljši?

Menim, da so tovrstna sodelovanja nekaj običajnega v alpskem smučanju, izjema so le velike ekipe, vse druge se med seboj povezujejo. S Kanadčankami se razumemo, smo dobre prijateljice. Ne vidim, da bi komu bilo težko, ker treniramo skupaj. S trenerji resda pogledamo progo in oni nam povedo, kaj vidijo. Vendar pa sem jaz tista, ki presmuča teren, in če lahko o svojih občutkih povem še drugim dekletom ter jim s tem pomagam, sem prepričana, da je tudi to zanje nekaj vredno.

Čeprav imate svojo ekipo, se dobro razumete s slovenskimi smučarkami. Maruša Ferk je zelo iskreno, čustveno doživela vaš naslov. Kaj vam povedo takšni odzivi?

Zelo veliko. Priznam, da me je kar malo presenetila. Bila je vesela, saj ve marsikaj o moji poti do uspeha. Tudi sama je prestala zelo veliko. Ob moji kolajni so jo obšli veselje, sreča in olajšanje, začutila je, da je mogoče uresničiti vse, tudi če imaš na poti do uspeha številne probleme.

Kako velik pa je smukaški naslov v vaših očeh?

Najprej sem se prepričevala in pripravljala, kakor da je pred mano samo še ena tekma, ki jo je treba odsmučati od štarta do cilja čim hitreje, kot vse druge. Na koncu pa sem spoznala, da vendarle ni tako, ampak se v tem skriva enostavno nekaj več. Če ne drugega, je SP na vsaki dve leti in ustvarja se bistveno več pompa. Na dan tekme sem vse to sprejela. V zadnjih minutah pred nastopom sem bila tista prava jaz, pripravljena, da se vržem dol, kot je treba.

Kljub napornemu tekmovalnemu urniku in obveznostim ne izgledate utrujeni. Kaj počnejo z vami?

Doma nas ni bilo od Zlate lisice do konca SP. Ritem je res nor in če bi se v tem vmesnem času vozili od prizorišča domov in na naslednje, bi bilo še hujše. Na splošno sem vesela, pozitivna oseba. Energijo pa mi vliva tudi nečakinja s svojo otroško pristnostjo. Super mi je, ker lahko preživljam čas z njo.

Pogosto poudarimo, da je treba športnike ob uspehih še bolj podpreti, jim omogočiti razmere za nove dosežke. Kakšno podporo bi si želeli v olimpijski sezoni?

Nisem še kaj dosti razmišljala o tem, saj bi rada najprej uspešno končala to sezono, potem pa bomo delali naprej. Okrog sebe imam vrsto ljudi, ki mi pomagajo, da se lahko maksimalno osredotočim zgolj na to, da treniram in smučam.