Tiskane izdaje
Ljubno ob Savinji – Ko je Primož Peterka pred desetletjem sprejel izziv tedaj še najstnice Maje Vtič, da se z njo pomeri na veliki napravi in ji s tem izpolni otroško željo, se mu še sanjalo ni, da se kosa z bodočo varovanko in zmagovalko tekme za svetovni pokal. Dolenjka je odtlej prehodila trnovo pot, pokazala zvrhano mero trme in bila najuspešnejša udeleženka vikenda na Ljubnem ob Savinji.
Pri 28 letih ima skakalka iz Mirne na Dolenjskem zagotovo najdaljši staž in največ izkušenj med slovenskimi orlicami, sodi še v rod pionirk smučarskih skokov pri nas, od katerega je le ona vztrajala do prvih tekem svetovnega pokala in zdaj še svoje premierne zmage v eliti. V soboto je potolkla vso konkurenco z neverjetno Japonko Saro Takanaši vred, ki je do prihoda v Slovenijo premoč priznala le enkrat. Dan pozneje je najboljša Slovenka v tej zimi dosegla še rekord skakalnice (95.5 m) in stopila na drugo stopničko zmagovalnega odra, potem ko ji je zmago odnesel zgolj sonožni doskok, namesto da bi tvegala s telemarkom. Zaradi tega je dobila opazno slabše ocene od zmagovalke Daniele Iraschko Stolz in zaostala za 3,7 točke.
»Moram priznati, da ko sem videla, kako majhna razlika me je ločila od prvega mesta, mi je bilo žal, da v finalu nisem več tvegala. Mislim, da bi lahko naredila tudi telemark,« je obžalovala svoj edini spodrsljaj vikenda, ki pa je ostal v senci bere, 1. in 2. mesta, po katerih je zdaj že pri petih uvrstitvah na stopničke v sezoni na najboljši poti h kolajni v skupnem seštevku. Zanjo vsekakor velja, da je z leti kot vino, starejša, kot je, boljša je. Leta 2013 je sezono v svetovnem pokalu denimo končala kot 16., leto pozneje kot 6., letos zaseda visoko 3. mesto in ta čas za skoraj 200 točk beži Avstrijki Jacqueline Seifriedsberger. Do konca sezone pa ji je ostalo še pet nastopov, najprej konec tedna na prizorišču naslednjega svetovnega prvenstva v Lahtiju na Finskem.
»A v resnici si ne bi mogla želeti več, kot sem dosegla. Pred prihodom na Ljubno sem si potihem res želela, da bi se vnovič prebila med najboljšo trojico, a dva vrhunska rezultata sta res nekaj posebnega. S tem da je bilo drugič še veliko lažje skakati, saj me je sobotna zmaga razbremenila še zadnjega pritiska. Edini minus deževnega vremena je to, da moraš stalno paziti, da kombinezon ni premočen in se torej preoblačiti,« je priznala Vtičeva, ki je bila od majhnega pogumno dekletce, tako tudi pred 13 leti ni pomišljala, ko je Primoža Peterko prek akcije Zlata ribica, s katero so v Nedeljskem dnevniku izpolnjevali željo izbranim bralcem, povabila k merjenju moči na veliki skakalnici. »Peti« je bil tedaj še sredi svoje skakalne kariere in se ni mogel načuditi, da ga dekle vabi na veliko in ne denimo na srednja ali 70-metrsko napravo, a je njen pogum nanj naredil velik vtis, sploh ko jo je videl v zraku.
Veliko potrpljenja je sicer terjalo, da je Vtičeva prišla do rezultatov v tej zimi, peti v svetovnem pokalu, saj pred tem nikoli ni okusila vzpona na zmagovalni oder, četudi mu je bila nekajkat povsem blizu. »Pozna se, da v ekipi vlada izjemno dobro vzdušje, da se med seboj spodbujamo n tudi to prispeva k temu, da naredi korak naprej. Zato me toliko bolj veseli, da smo vse doma pokazale, kaj znamo. Vsako sezono sem se iz napak nekaj naučila in jih nisem ponavljala, v tej zimi se je končno vse sestavilo v pravo zgodbo in zdaj se mi zdi, kot bi z lahkoto dosegala takšne rezultate. Res pa je, da sta bila oba nedeljska skoka nekoliko zamujena,« je rezerve videla tudi minuli konec tedna, saj želi dober niz in vtis nadaljevati tudi v naslednjih tednih do finala v Romuniji, 5. in 6. marca, ko bi lahko postala prva Slovenka tudi s kolajno v skupnem seštevku svetovnega pokala.
