Pred tekmo vedela, da ne bo srečnega konca

Kontiolahti – Resda slovenska biatlonska ženska vrsta ni več tako blizu najboljšim, kot je bila nekajkrat v preteklosti, vseeno pa tako nizko kot včeraj, na 23. mestu štafet, še ni pristala. Teja Gregorin je sicer ozdravela, a njen nastop še zdaleč ni bil konkurenčen. Zmage so se veselile Nemke, v krogu kandidatk za vrh so bile najbolj razočarane Rusinje (4.) in Čehinje (8.).

Že bolj površnim poznavalcem razmerij moči v biatlonskem športu je jasno, da slovenska ženska štafeta realno ne sodi med izbrano smetano, sleherni uvrstitvi med deseterico bi sledil aplavz, a to se zgodi le, ko je Teja Gregorin na najvišji ravni pripravljenosti, Andreja Mali v dnevni formi uvodne predstave na tem prvenstvu – z 8. mestom v šprintu je takrat dosegla svojo najvišjo posamično uvrstitev doslej na velikih tekmovanjih –, Urška Poje in Anja Eržen pa, kolikor je le mogoče, sproščeni in tekmovalno sposobni.

Gregorinova je včeraj prvič nastopila na udarnem tekmovanju te sezone in po bolezni niti v smučini niti na strelišču še zdaleč ni kazala podobe cenjene biatlonke. »Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako mučila že od prvih metrov. Resda sem se zadnje dni dobro počutila, a treninga vendarle ne gre primerjati s tekmo,« je priznala vodilna slovenska biatlonka, včeraj povsem nekonkurenčna v boju za boljše izhodišče pred »2. polčasom«, v katerem sta nato slovenske barve branili novinka Pojetova in nekoč izjemno obetavna tekačica Erženova. »Zagotovo jima tokrat nisem bila za vzor in le želim si, da bi svoji nalogi na tekmi opravili bolje od mene,« je povedala po prihodu v cilj, ko vendarle kakšnega zasuka po slovenskih željah ni bilo več pričakovati. Pozneje so vodilne tekmice našo štafeto prehitele za krog, šlo je le še za boj pri dnu, v katerem je slovenska četverica ugnala le Bolgarijo in Korejo. Romunija, najhujša tekmica za 17. mesto ženske razvrstitve pokala narodov, ki še zagotavlja nastop štirim tekmovalkam na posamičnih tekmah naslednje sezone, se je včeraj odrezala bolje in bila 15. med 25 štafetami, vseeno slovenska ekipa nekaj prednosti v omenjenem seštevku sezone še ohranja.

Uvrstitev ženske štafete na 23. mesto bo ostalo zapisano na dnu reprezentančnih dosežkov na največjih tekmovanjih zadnjih let, razkriva pa jasno podobo ozke baze doma, zlasti med biatlonkami. Hudo je, ko Gregorinove ni na vsaj delni ravni konkurenčnosti. Ena od slovenskih športnih junakinj zadnje olimpijske zime bi rada vidneje kot včeraj nastopila naslednji teden na finalu sezone v Rusiji, pravi, da bi ob idealnem scenariju morda lahko osvojila kakšno točko. A počutje za tekmo bo moralo biti precej boljše kot včeraj. »Ker sem se tresla že pred štartom, mi je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo …« je še dejala.

Imenitno pa se je zgodba petkovega večera razpletla za Nemke – Franzisko Hildebrand, Franzisko Preuss, Vanesso Hinz in Lauro Dahlmeier. Niti ene od štirih ni bilo v zadnji zlati nemški štafeti pred tremi leti na domačem snegu v Ruhpoldingu, takrat je blestela predvsem Magdalena Neuner. A dežela izjemne biatlonske tradicije je poskrbela za nov uspešen rod, kakršnega imajo tudi srebrne Francozinje in bronaste Italijanke.

»Toda ne gre le za športni talent, temveč tudi izjemno ozračje med nami. Ko smo se med napornimi poletnimi pripravami zabavale, sem bila prepričana, da bomo pozimi uspešne,« se je smejalo Franziski Hildebrand, zadovoljne so bile tudi članice drugo- in tretjeuvrščenih reprezentanc, Rusinjam pa ni šlo v račun, da navzlic solidnemu streljanju v smučini ni bilo hitrosti za kolajno. Za zdaj silno močno češko vrsto je bil – podobno kot za Tejo Gregorin – usoden kazenski krog Jitke Landove. Biatlonka je bila povsem potolčena, odklonila pogovore z novinarji in medtem ko so se še ne tako dolgo nazaj 8. mesta med štafetami Čehinje veselile, je zdaj napočila nova doba. V deželi hokeja, kjer je v teh dneh biatlon na vrh priljubljenosti, štejejo le še kolajne.