Prevc je dobil namige, da se v zakulisju nekaj kuha

Radovljica – Peter Prevc je v tej sezoni osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Po zmagoslavju na novoletni turneji in naslovu svetovnega prvaka v smučarskih poletih si je že šest tekem pred koncem zagotovil tudi veliki kristalni globus. Na finalu v Planici lahko izboljša še vse (sezonske) rekorde avstrijskega zvezdnika Gregorja Schlierenzauerja in se poleg tega v zgodovino vpiše kot prvi skakalec s tretjo zaporedno skupno zmago v posebnem seštevku poletov.

Ali ste že opravili »vizualizacijo« letalnice in finala svetovnega pokala 2015/16?

Finale se je zame začel že z jutranjo vožnjo proti prometni Ljubljani in nadaljeval z novinarskim druženjem na vlaku. Že ko sem se odpravljal od doma, sem bil vznemirjen, verjamem, da bo pozitivno razburjenje prisotno vse do prvega četrtkovega poleta, morda bo navzoča tudi negotovost. Kako se bom počutil po njem, pa bo odvisno od tega, kako mi bo steklo. Če mi bo dobro, bo napetost zagotovo popustila, v nasprotnem primeru pa bo kriza.

Vaša reprezentančna kolega Robert Kranjec in Jurij Tepeš nista skrivala navdušenja, ko sta izvedela, da bodo v Planici letos kar štiri tekme. Kako pa ste vi sprejeli novico, da bodo odpadlo preizkušnjo iz Titisee-Neustadta nadomestili na letalnici bratov Gorišek?

Če povem po pravici, nisem ravno vriskal od navdušenja. S tekmo, ki ti vzame več moči kot trening, zaradi česar bom v nedeljo verjetno še hitreje »preč«, namreč nismo pridobili nobenega poleta, smo pa izgubili en poskus za trening in kvalifikacije. Takšno »generalko« smo sicer imeli že sredi februarja v Vikersundu, ko smo se v prvo tekmo prav tako odpravili po enem samem poletu za trening. Za nas Slovence se je tam razpletlo zelo v redu, Robi (Kranjec) je namreč zmagal, jaz pa sem bil četrti. Iz tega zornega kota se nam ni treba ničesar bati, bodo pa starejši znova v prednosti, ker imajo več nastopov na letalnicah in potemtakem več izkušenj.

So tudi za vas preizkušnje na velikankah bolj obremenjujoče?

Še posebej Planica ti dodatno jemlje energijo že zaradi številnih spremljevalnih obveznosti. Navijačev, ki se jim moraš posvetiti vsaj kakšno minuto na dan, je ogromno, novinarjev je prav tako zelo veliko, šotorov pa je še več.

Ali že odštevate zadnje dneve, ure do konca sezone ali ste še vedno stoodstotno osredotočeni na svoje nastope?

Moram priznati, da se mi iztekajoča se sezona, ker mi je šlo med njo dobro od nog, manj vleče kot v prejšnjih letih, zato čisto nič ne odštevam dnevov ali ur. Mi pa telo počasi »crkuje«, čutim, da je že kar precej utrujeno, vendar ga bom moral do nedelje še ohraniti pri močeh.

Se vam že kaj prikrade v misli trenutek, ko boste v nedeljo dvignili visoko v zrak veliki kristalni globus?

Ne, o tem še nisem prav nič razmišljal. Po eni strani za to ni bilo časa, po drugi pa nisem takšen človek, da bi si s tem belil glavo.

Kako je z vašo težo pred finalom: ste še vedno na meji ali ste si v zadnjih dneh privoščili kakšen gram več?

Glede na to, da se od nedelje zjutraj še nisem nič tehtal, očitno nimam težav z njo. Gibljem se v približno enakih okvirih in z lahkoto vzdržujem težo. Morda se celo hitreje spustim pod mejo kot pa pred kakšnim mesecem.

Kaj vas je najbolj presenetilo v sezoni?

Uf, težko vprašanje. Moram razmisliti. Recimo, da brat Domen. Ponavadi je bilo tako, da so imeli novinci med elito na začetku kar težave, da so se prebili med najboljših trideset. Ko je prišel Domen, je takoj skočil med elitno deseterico. Takrat sem si mislil: »No, dobro, to je bila komaj prva tekma.« Toda že na naslednji preizkušnji je bil potem že pred menoj, v Engelbergu pa že skupaj z mano na zmagovalnem odru. Za zdaj mu res uspeva zelo dobro in samo upam lahko, da bo v takšnem slogu tudi nadaljeval.

Ali ste za finale v Planici sklenili kakšno zanimivo stavo?

Ne, že dolgo ne stavim več.

Vam kaj spet pripravljajo kolegi iz reprezentance?

Dobil sem nekaj namigov, da se v zakulisju marsikaj kuha. Na vse nisem pripravljen, bom pa naredil, kar mi bodo rekli.

Menda ste po poškodbah Jerneja Damjana, Nejca Dežmana in Jureta Šinkovca v moštvu kar nekaj časa iskali dvanajstega skakalca za četrtkovo prvo tekmo.

Med drugimi smo rekli tudi našemu trenerju Goranu Janusu, konec koncev je bil prvi Slovenec, ki je v Planici poletel prek 200 metrov. No, šalo na stran. Vse te poškodbe so nam jo res malce zagodle, poleg tega so nekateri medtem že končali kariere. Kar zadeva Domna, pa ... Ker se še ničesar ne boji, še ni dovolj »zrel« za na letalnico.

Kakšna je vaša želja za prvi letošnji polet v Planici?

Upam, da me v zraku ne bo postavilo preveč pokonci. Želim si, da bi že takoj prišel dovolj dobro čez smuči, da bi me odneslo do spodobne daljave, da bi varno pristal in da bi nepoškodovan prikorakal do izhoda.