Prevc na masažni mizi nima privilegijev

Ljubljančan Urban Jarc je pred štirimi leti končal kajakaško kariero – veslal je v kanuističnem dvojcu – in se iz tekmovalca prelevil v maserja. V novi vlogi je dvakrat okusil olimpijski duh, najprej na zimskih igrah v Sočiju (2014), letos še na poletnih v Riu. Njegovi »stranki« sta tudi lastnika olimpijskih odličij, oba Petra: Prevc in Kauzer. Sam si redko privošči masažo, rad pa se še vedno s čolnom poda na tacenske brzice.

Glavni krivec, da se je nekdanji kajakaš Urban Jarc takoj po končani športni karieri postavil ob masažno mizo, je bil maser Urban Komac, s katerim je sodeloval kot tekmovalec. Ko je med poletjem leta 2012 postavil čoln v kot, se je bilo treba čim prej odločiti, kam in kako nadaljevati svojo pot. V vlogi maserja se je znašel najprej med kajakaši, natančneje med mladinci in mlajšimi člani v Solkanu, nato pa so ga povabili še med smučarske skakalce.

»Ker sem študent na fakulteti za šport, sem najprej želel pomagati z vadbami po rehabilitaciji. A potem so mi masaže postajale vse bolj všeč. Od januarja 2013 redno spremljam skakalce, med poletjem pa sodelujem s kajakaško reprezentanco,« je razkril, kako si je razporedil delo. Pa je lažje biti tekmovalec ali »serviser« tekmovalcev? »Kot maser si manj nervozen. Morda je odgovornost večja, ampak na tej, drugi strani se počutim bolje. Zdi se mi, da sem kot maser bolj koristen, zato je zame vse skupaj tudi večji izziv,« je odgovoril 31-letnik.

Ve, kaj mu je šlo na živce

Globlji vpogled v zakonitosti športa in njegovo širino je pridobil kot tekmovalec. Natančno je spoznal, kako potekajo določene zadeve, in tudi zato še lažje opravlja delo maserja. »Na podlagi tekmovalnih izkušenj vem, kako se počutijo športniki. Spomnim se tudi, kaj me je spravljalo ob živce in tudi zato jih lažje razumem,« je povedal, katere izkušnje mu pomagajo pri izvajanju masaž. Kaj je z njegove perspektive za maserja največji dosežek? »Zadovoljstvo, da sem nekaj dobrega naredil. Ko se k meni zateče tekmovalec s kakšnim problemom in ga nato skupaj rešiva, je zame največja potrditev njegov odziv, da sva na podlagi skupnega dela nekaj izboljšala. Tudi to si štejem kot dosežek, ko mi trenerji povedo, da je moje delo pripomoglo k boljšemu počutju ali rezultatskemu uspehu,« je razmišljal Jarc, ki tekmovalcem priskoči na pomoč, tudi ko jih ne masira. Ogromno je tovrstnih malenkosti, ki jih je treba postoriti na terenu, in ko jih opravi, celotni ekipi olajša delo.

Njegovo sodelovanje s skakalci ima drugačne temelje kot tisto s kajakaši, saj so ga kanuist Benjamin Savšek in druščina poznali še kot tekmovalca. Poznanstva so ponavadi prednost, se zaveda Jarc, a opozarja, da so v primerih, ko nastopiš v neki drugi vlogi, v kateri te kolegi ne poznajo, lahko tudi slabost. »Nate morajo pogledati z drugega zornega kota. V preteklosti smo se veliko družili, bili smo prijatelji. Ko si zasebno prijatelj, na tekmah pa postaneš del vodstva, se vzpostavi tudi nekakšna meja. Seveda tudi zdaj pade kakšna šala, je pa naš odnos drugačen, kot je bil,« je razpredal.

Največ gneče po dolgi vožnji

Koliko časa traja masaža, ki jo Jarc izvaja, je odvisno od problema, s katerim tekmovalec leže na njegovo masažno mizo. Ponavadi traja najmanj eno uro. Koliko masaž naredi v najbolj napornem ritmu sezone, ne šteje. »Včasih fantom samo pomagam pri raztezanju, sicer pa masažo prilagodim vsakemu posamezniku. Ko jo potrebuje, jo tudi dobi. Ponavadi je gneča, ko po dolgi vožnji prispemo na cilj. Če trenerski štab izrazi željo po masaži, mu seveda tudi ustrežem,« je svoje delo opisoval Ljubljančan.

Zaradi specifike posameznih športov se njegovo delo s skakalci in kajakaši razlikuje. »S skakalci delamo na gibljivosti, kajakaše pa zaradi telesno zahtevne panoge poskušam bolj sprostiti,« je dejal in dodal, da imajo vsi tekmovalci profesionalen pristop in vedo, kaj morajo delati. Je bilo v prejšnji sezoni zaradi rekordne bere Petra Prevca dela še več, je telo skakalnega asa zaradi naporov na najvišji ravni potrebovalo več pozornosti? »Pravzaprav ne. Trener Goran Janus ima zelo dobro postavljen sistem. Vselej poudarja, da je v ekipi osem fantov in da ima vsak enako obravnavo. To mi je zelo všeč. Vendar to ne pomeni, da Peter ne dobi, kar potrebuje. Sporočilo je, da se v ekipi ne delajo razlike. Pravičen sistem. Ni pomembno, kako visoko si v svetovnem pokalu; kar ti pripada, ti pripada kot članu ekipe,« je dejal. Torej je Janus tudi njegov šef? »Tako je. Je odličen vodja, pošten človek. Ali je zahteven, me sprašujete. Zahtevni smo toliko, kolikor hočemo biti dobri. Pove, kaj si želi, pri čem lahko pomagam in kako naj bi to skupaj rešili,« je opisoval sodelovanje z vodstvom skakalne reprezentance.

Skakalce bo na terenu spremljal tudi vso novo sezono. Pozimi je dela največ, takrat ga skorajda ni doma, v poletno-jesenskem obdobju pa se ritem umiri, delovne naloge se razredčijo. Letos je bil s kajakaši tudi na pripravah v Riu, poleti pa jih je spremljal na olimpijskih igrah. »S Smučarsko zvezo Slovenije smo uskladili zadeve tako, da se bom zdaj lahko osredotočil samo na skoke. Kajakašem bom še pomagal doma, ne bom pa se več podajal po tekmah,« je opisal svoj urnik.

Regeneracija: kolo in čoln

Premierno je olimpijski duh izkusil v Sočiju pred dvema letoma, kjer je imel veliko dela, saj se je poškodoval Robert Kranjec. »Zame je bila olimpijska izkušnja nekaj novega, zaradi Robijeve poškodbe pa tudi zelo stresna. V Riu tega nisem občutil, saj tovrstnih težav nismo imeli. Zimske igre so krajše, urnik je bil bolj natrpan, v Riu je bilo več časa na razpolago,« je vzporednico med delom na enem in drugem dogodku naredil Jarc, ki se ukvarja zgolj s športniki, dodatnih strank pa ne naroča, saj je veliko odsoten in pravi, da ne bi bilo pravično, če bi se jim le delno posvetil.

»Če ne morem stranki zagotoviti redne storitve, potem raje niti ne začenjam. Stremim k temu, da so stvari dobro opravljene,« je opozoril sogovornik, ki se je skakalcem ta teden pridružil v Kranju na pripravah, 23. t. m. pa bodo skupaj odpotovali na Finsko, kjer se bo začela nova sezona za svetovni pokal, v kateri bodo Jarčevi prsti vseskozi polno zaposleni. Kako v zgoščenem urniku vzdržuje kondicijo rok? »Roke same od sebe dobijo kondicijo. Malce se moram 'zbrcati', posebno pa temu ne posvečam pozornosti. Rad se gibljem v naravi. V prostem času sedem na kolo ali v čoln in grem veslat na brzice,« je povedal, kako se regenerira.

Pravi, da je posel, v katerem se je znašel po karieri, takšen, kot si ga je zamišljal. »Nisem pa si predstavljal, da bom toliko na poti. Zdaj ko je to postalo rutina, pa uživam,« je še dejal in dodal, da je, odkar je maser, spoznal, da nikoli ne veš zadosti in da se ves čas učiš. »Upam, da sem tudi osebnostno odrasel,« je še pristavil. In še za konec – ima morda kakšno željo, s kom bi rad še delal v prihodnosti? »Za zdaj sem v odlični ekipi in v takšnem razpoloženju bi rad nadaljeval. Osebne cilje pa bom zadržal zase,« je ostal skrivnosten.