Prevc se boji, da bo najhujše prišlo še za njim

Innsbruck – Kakor vse kaže, je (tro)boj za skupno zmago na 63. novoletni turneji v smučarskih skokih že odločen. Če se ne bo zgodilo kaj hudo nepredvidljivega, bo zlatega orla po jutrišnjem finalu v Bischofshofnu visoko v zrak dvignil Avstrijec Stefan Kraft, ki je z včerajšnjim drugim mestom na Bergislu, na katerem je zaostal le za Nemcem Richardom Freitagom, precej odskočil od rojaka Michaela Hayböcka (6.) in najboljšega Slovenca Petra Prevca (11.).

Ko je 22-letnik iz Dolenje vasi pri Železnikih v uvodni seriji pristal že pri 123 metrih, se je začel tukajšnji uradni napovedovalec na glas spraševati, ali je mar že padla končna odločitev, kar zadeva skupno zmago na turneji. Toda Prevc, ki je kar pihal od jeze, ko je korakal mimo novinarjev, še ni vrgel svojih smuči v koruzo. V drugo je vendarle zadel odskok in zelo visoko priletel nad hrbtišče, v nadaljevanju pa s pridom izkoristil nekoliko ugodnejši veter (-10,8) in odjadral kar 133 metrov daleč.

Po odličnem nastopu, s katerim je z 18. mesta napredoval na enajsto (na tem položaju je v Innsbrucku – zanimivo – končal tudi tekmi v letih 2011 in 2012), se mu je na obraz vrnil nasmeh. Vendar pa zdaj v rokah nima več tako dobrih kart, kot jih je imel pred včerajšnjo preizkušnjo, pred katero ga je v seštevku turneje od vodilnega Krafta ločilo pičle 1,1 točke. Zdaj je njegov zaostanek narasel na 29,4 točke, za nameček ga je na drugem mestu preskočil tudi Hayböck, čigar prednost pred njim znaša 6,3 točke.

»Tokrat je bilo zelo stresno, vse skupaj pa se je začelo že v kvalifikacijah, v katerih sem narobe skočil. Če bi se odrezal bolje ali še slabše, bi nastopil proti koncu uvodne serije, tako pa sem štartal bolj na začetku, ko so bile razmere slabše kot ob koncu. Zelo težko je bilo spremljati razplet prvega 'polčasa'. V finalu sem imel nato boljši veter, večjo daljavo, izšlo pa se je, kot se je,« je strnil vtise Prevc in zanikal, da bi bil njegov prvi skok optimalen.

»Ni bil brezhiben, toda ocenjujem, da bi me moralo v normalnih razmerah – seveda je to zdaj teoretično – odnesti do 128, 129 metrov in potem moj zaostanek ne bi bil tako velik. Da z zrakom, ki se je vrtinčil, ni vse v redu, mi je bilo jasno takoj po odskoku, po katerem nisem začutil smuči. In če nad hrbtišče prideš le pol metra prenizko, spodaj izgubiš vsaj pet metrov,« je razložil.

Izjemni daljavi Krafta (v uvodni seriji 137 m) in Hayböcka, ki je v finalu po pristanku pri 138 metrih podrsal z levo roko, vendar naj bi njegov skok kljub vsemu obveljal kot nov rekord (prej Sven Hannawald 134, 5m), sta ga presenetili. »Ko smo bili pred leti tu na pripravah, so se takšne daljave zdele nemogoče ...«

Zakaj mu na Bergislu ni šlo povsem po načrtih, včeraj še ni vedel. »Morda sem poskušal vse skupaj preveč nadzirati in sem pretirano pazil na določene stvari, namesto da bi se bolj prepustil občutkom. Kot denimo v finalu, v katerem sem odrinil tudi z jezo. Preden sem se spustil po zaletišču, sem si rekel: 'Kar bo, pa bo.' Nisem bil več tako pozoren na to, kam moram postaviti posamezne dele telesa, poleg tega sem dovolil glavi, da je naredila po svoje,« je zaupal in priznal, da je njegovo razočaranje precejšnje.

»Bojim se, da bo najhujše prišlo še za menoj. Kar se je zgodilo tu, bom poskušal pozabiti in iz tekme izluščiti pozitivne stvari,« je omenil skakalec kranjskega Triglava, za katerega je to, da je v seštevku turneje ostal med najboljšo trojico, slaba tolažba. »Če bi s petega mesta skočil na tretje, bi bil še zadovoljen, ker pa sem nanj zdrsnil z drugega, seveda ne morem biti vesel. Mogoče pa bom ob koncu sezone,« je še pred odhodom v Bischofshofen, kjer bodo danes (16.30) kvalifikacije za jutrišnje sklepno tekmovanje turneje, dejal Prevc in si oddahnil, ker bo pritisk zdaj manjši. Jutri (16.30) bo njegov izziv dokazati, da vendarle ni tako povprečen, kot je bil včeraj.