Pri enajstih vsak dan treniral poldrugo uro

Odsev, ki še zdaj opredeljuje zapuščino Roka Petroviča v sanjski sezoni 1985/86, niso določile le izjemne slalomske zmage v Sestrieru, Kranjski Gori, Wengnu, Lillehammerju in Heavenly Valleyju, ampak prvi globus v zgodovini jugoslovanskega oziroma slovenskega smučanja. Osvojil ga je s popolnim izkupičkom (štelo je pet najboljših rezultatov).

Tako kot sta ga slalomska kralja osemdesetih Ingemar Stenmark in Marc Girardelli, ki sta v sezonah 1977 in 1985 slavila kar sedem zmag. Rokova serija je bila izjemna tudi zato, ker je pokazal popolno slalomsko vsestranskost, h kateri je sicer nenehno težil. Njegove izvedbe so bile tako fascinantne, da jim ni bil kos niti Stenmark. V veleslalomu, ki mu je bil po mnenju vseh poznavalcev pisan na kožo bolj kot slalom, svoje popolnosti Rok ni uresničil. Želje, da bi se morda podal v boj za veliki globus, pa ni imel. Predvsem zaradi slovenske smučarske opredelitve za veleslalom in slalom, v drugi vrsti, ker ga smuk ni zanimal, superveleslalom pa je dojel kot izmišljeno disciplino oziroma darilo smukačem, da bi ukrotili specialiste za tehnične discipline.

Petrovič je bil do potankosti načrtovan šampion pod taktirko očeta Krešimirja, v najboljši izvedbi pod budnim očesom Jožeta Šparovca. O tem, kako celovit je bil pristop njegove smučarske in siceršnje vzgoje, priča načrt treniranja v sezoni 1977–78. Program 11-letnega učenca OŠ Tone Čufar iz Ljubljane je bil dodelan do zadnje podrobnosti. Pri SK Novinar je, ob drugih smučarkah in smučarjih, ob očetu Krešimirju zanj skrbelo oziroma v njegovem programu sodelovalo devet strokovnjakov, med drugimi še Bara Adamič, Milan Bernik, Jože Šparovec in Marko Bokal. Na reprezentančni ravni je v okviru pionirske reprezentance zanj skrbel Janez Šmitek, pod čigar taktirko je osvojil rekordnih pet lovorik Topolina, neuradnega svetovnega prvenstva najmlajših kategorij. Šmitek se ga spominja kot »šahovsko« analitično razmišljajočega in zvedavega fantiča. Bolj kot zanimivo pa je določno, da je mladi Rok vsak dan treniral poldrugo uro, približno 60 odstotkov smučarskih treningov (od 160) pa dvakrat na dan. O tem, kako ambiciozen je bil pristop Krešimirjevega strokovnega štaba, pove tudi podatek, da je bil že leta 1975 kot osemletni otrok na tečaju smučanja Visoke šole za telesno kulturo v Finkenbergu (vodil ga je Tomo Levovnik) skupaj s Pavlom Grašičem, Milanom Žvanom, Miranom Rutarjem, Jelko Gošnik in drugimi takrat najboljšimi smučarji študenti. Kot »opazovalec« se je istega leta udeležil treninga moške A reprezentance v Courmayeurju ...

Tako, kot ga je želja po popolnosti pripeljala do vrhunskih izvedb, ga je tudi oddaljila. Po malem globusu petih zmagah in izjemnem smučanju so vsi pričakovali, da bo nasledil slavnega Šveda. Tudi zato, ker je Stenmarkov zavoj s prestopom izpopolnil do konca. Žal pa ga je nadgradnja tehnike, »bičkasti zavoj« po zamisli očeta Krešimirja, Milana Žvana in Iztoka Beleharja, oddaljila od vrha. Zadovoljen s svojo tekmovalno popolnostjo se je posvetil izzivu za drugi del življenja, povezanega s športom – študiju. Pred več kot dvema desetletjema je diplomiral iz danes zelo pereče teme, kršitev človekovih svoboščin in pravic, magistrske naloge »Diskretno simulacijsko modeliranje biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja« pa ni zagovarjal. Prehitela ga je smrt.