Rada bi šla še v svojo srečno Korejo

Planica – Še natanko en mesec biatlonsko karavano loči do uvoda v novo tekmovalno sezono, ki jo tokrat prav nestrpno pričakujejo v slovenskem taboru. Prejšnja zima je bila po izidih za našo reprezentanco najslabša v zadnjih dveh desetletjih, čas je za popravni izpit. Tudi za bronasto olimpijsko in našo najbolj izkušeno biatlonko Tejo Gregorin.

Zgodbo v smučini in na strelišču pozna že dolgo, nekdanji direktor slovenskih biatloncev Jure Velepec jo je privabil iz tekaških vrst, že v tisti prvi sezoni 2002/03 se je uvrstila med dobitnice točk na tekmi v Anterselvi, pozneje je hitro in uspešno nasledila dotlej najuspešnejšo reprezentantko, Andrejo Grašič. Slednja s priimkom po poroki Koblar danes živi v Lillehammerju na Norveškem, z družino uživa v umirjenem okolju evropskega severa in enkratne narave, v spominu ostajajo njen mali kristalni globus kot tudi tri posamične zmage. Gregorinova pa je nato dosegla nova mejnika – najprej je, leta 2009 v Koreji, osvojila prvo kolajno za slovenski biatlon na svetovnih prvenstvih, srebrno na 15-kilometrski tekmi, nato pa še kot prva naša biatlonka v Sočiju 2014 dosegla olimpijske stopničke. V nepozabnem zasledovanju si je priborila bron, potem ko je bilo njeno izhodišče iz šprinta 15. mesto …

A to je bil, kot kaže za zdaj, vrh športne poti, pozneje se je od njega močno oddaljila. Ni pa še obupala, zato se resno pripravlja za novo sezono, sicer že predolimpijsko. »Dokler te ni v tekmovalni smučini, težko ocenjejuješ svojo konkurenčnost. A po tem, ko mi v prejšnji zimi zlepa ni šlo, so sledile spremembe v pripravljalnem programu. Glavni trener Tomaš Kos mi je 'predpisal' vrnitev na nekdanje tirnice, torej z manj treninga za moč. Izgubila sem tri kilograme mišične mase, lahkotnost naj bi poslej botrovala premiku navzgor,« razmišlja zdaj tudi najstarejša v tekmovalnih vrstah slovenske reprezentance, potem ko je 39-letna Andreja Mali po koncu prejšnje sezone pospravila tekmovalno opremo v klet in zdaj bogate izkušnje kot trenerka mladink prenaša na novi rod.

Teja pa bi rada tekmovala še na naslednjih olimpijskih igrah februarja 2018 v Pjongčangu. »To korejsko prizorišče me prav mika. Tu sem osvojila prvo kolajno na svetovnem prvenstvu za slovenski biatlon, pa tudi spomini, da sem bila nazadnje med olimpijkami s kolajno v Sočiju, spodbujajo željo, da bi še enkrat okusila ves ta adrenalin največjega dogodka športne zime,« ne skriva jasne želje. Seveda pa bo na poti k uresničitvi želje o še enem olimpijskem nastopu pomembna tudi ta nova sezona, ki se bo v zadnjem novembrskem tednu začela na tradicionalnem uvodnem prizorišču v Östersundu na Švedskem in nato nadaljevala pri nas na Pokljuki, od 9. do 11. decembra.

Pred dnevi je preizkusila smučino v novem planiškem predoru, prvem za vadbo teka in biatlona pri nas. »Za občutek in spremembo med poletnimi pripravami je takšen trening dobrodošel, seveda pa nikakor ne more nadomestiti običajne smučine na prostem. Zrak je v predoru vendarle poseben, poglejte Vesno, za lažje dihanje si je nadela masko,« se je med pogovorom ob progi v kleti planiškega nordijskega centra obrnila k Vesni Fabjan, reprezentantki v smučarskem teku, prav tako bronasti z zadnjih OI v Sočiju.

Naša vodilna biatlonka se seveda na smučeh in v zimskem okolju dobro počuti, vseeno pa sanja o tem, da bi po koncu športne poti živela ob morju. Že zdaj sleherni prosti dan, ko trener Kos prečrta biatlonske obveznosti, izkoristi za skok na Obalo. »Verjetno mi je to ostalo od otroštva, ko sem bila s starimi starši dva poletna meseca na morju. Še danes se vedno znova razveselim tistega prav posebnega zraka in morske soli,« pravi, potem ko je prav pred dnevi spet uživala v Istri. A oddiha je konec. Začenja se zadnje odštevanje do predolimpijske zime.