Rešitev za pomanjkanje namestitev tudi v Logarski dolini

Ljubno 2017: Rajko Pintar, prvi mož prireditvenega odbora, o športu, logistiki in sobah. Tudi letos pričakuje gnečo.

Objavljeno
09. februar 2017 00.38
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Ljubljana – Časovni stroj bi lahko zavrteli le za nekaj let v preteklost, pa bi hitro ugotovili, da so v slovenskem športnem prostoru le največji zanesenjaki poznali fenomen ženskih skokov na Ljubnem ob Savinji. Danes imajo tam odmevno prireditev, o kateri smo se pogovarjali z Rajkom Pintarjem, predsednikom prireditvenega odbora. 

Na Ljubnem ste pravzaprav pred kratkim začeli orati ledino tekem najvišje ravni. Kako se zdaj ozirate k tem prvim zimam, ko kajpak še ni tradicije Planice, Zlate lisice, Vitranca, Pokljuke?

Seveda od prvih dni ni bilo preprosto, a popolni začetniki le nismo bili, saj smo se tekme lotili s petletnimi izkušnjami prireditev za celinski pokal. Tako smo opravili normalen prehod, zato tudi kakšnih posebnih presenečenj ni bilo.

A dejansko je vaše prizorišče med prvimi v svetovnem koledarju, kjer so se začeli uveljavljati ženski smučarski skoki?

Ko se zdaj spomnim tistih prvih pogovorov z Walterjem Hoferjem, tekmovalnim direktorjem za skoke pri FIS, lahko ponosno povem, da smo prav tu sestavljali prve poteze v zgodovini ženskih skokov. Prav na Ljubnem smo z njim sklepali načrte, kako bi lahko tudi v ženski konkurenci tekmovali za točke svetovnega pokala. Morda sva nekoč v silni želji z Benom Hvalo celo prehitevala dogodke, toda ko so uvrstili ženske skoke v spored svetovnega prvenstva in olimpijskih iger, ovir za nas ni bilo več. Povrhu pa zdaj pri FIS namenjajo izjemno pozornost tej panogi – prav skoke v ženski konkurenci ocenjujejo kot najhitreje rastočo panogo na zimski športni sceni.

A ne glede na ta podatek se morate najbrž za pozornost v slovenskem športnem prostoru, kjer javnost vendarle skakalk ne pozna še tako dobro kot denimo alpskih smučark, posebej potruditi.

Naključij ni, če ne bi od prvih dni uživali podpore BTC, bi bila naša pot precej težja. Tako pa so se naša dekleta smejala z velikih reklamnih panojev takrat, ko še teh niso imeli z junaki skakalnic iz moške izbrane vrste. Nedvomno je tako prepoznavnost naraščala, zato imamo tudi po 7000 obiskovalcev na tekmi.

S kakšnim obiskom se spogledujete letos?

Veseli smo, ker je gledalcev iz leta v leto več, tudi letos seveda pričakujemo gnečo. Obisk bodo – kot vedno ob prireditvah na prostem – krojile vremenske razmere, vseeno pa že več tednov zanimanje za vstopnice in namestitve napoveduje gnečo. Sicer pa: ohranjamo posebnost, kot je drugje ne poznajo. Vedno znova namreč pripravimo zelo pisan družinski spored, predvsem v velikem šotoru ob skakalnici, zato nas radi obiskujejo starši z otroci. Tudi letos bo Franci Petek pripravil »mini Planico«, ta iz leta v leto navdušuje najmlajše. Za nas je bistveno, da se zabavajo cele družine.

Koliko vas pravzaprav sodeluje v organizaciji prireditve?

Okrog 250 nas je, vsi delamo prostovoljno. Jasno, da v domačem kraju nimamo dovolj ljudi, zato so nam priskočili na pomoč iz drugih krajev Slovenije, zlasti iz štajerske regije.

A verjetno razsežnost dogodka presega tudi druge logistične zmogljivosti na Ljubnem z okolico. Kako rešujete uganke o namestitvah?

Nikakršne skrivnosti ni, da zmogljivosti nikakor ne zadostujejo potrebam takšne prireditve. V hotelskih sobah v kraju so tako le predstavniki FIS in nekateri operativci za to temo. Res pa je naša sreča pri tem, da je Logarska dolina blizu, tam je dovolj prostora za vse, tekmovalce, trenerje, tudi obiskovalce, med katerimi prevladujejo navijaški klubi – bodisi iz različnih krajev Slovenije bodisi iz Avstrije in Italije.

Koliko pravzaprav znaša proračun prireditve?

Suče se okrog 250.000 evrov, brez glavnega pokrovitelja, drugih manjših kot tudi deleža Smučarske zveze Slovenije tako ambiciozno začrtanega projekta naše tekme za svetovni pokal ne bi bilo.

Kako pa uspeh prireditve krojijo tekmovalni dosežki domačih reprezentantk?

Če se le ozremo k lanskemu primeru, hitro ugotovimo, kako pomemben je vrhunski dosežek slovenske skakalke. Takrat je namreč Maja Vtič v soboto zmagala, četudi je bilo nato naslednji dan vreme neprijazno, se je spet zbrala množica gledalcev. Res je prepoznavnost naših deklet iz leta v leto na višji ravni, pa tudi na splošno ženski skoki privabljajo precej pozornosti. Ne nazadnje se nagradni sklad približuje tistemu v moški karavani. Mene to spominja na čase ženskega alpskega smučanja ali tenisa, kjer so bile nekoč velike razlike, danes pa lahko vrhunske tekmovalke v obeh panogah osvojijo imenitne denarne nagrade.