Rokovo sporočilo

Vsakič, ko nanese beseda na Roka Petroviča, si na starem gramofonu zavrtim ploščo »dvajsetih zlatih hitov« kraljice gospela Mahalie Jackson. Pred 28 leti sem si jo od Roka izposodil, žal pa mi je nikoli ni uspelo vrniti. Predstavlja mi zelo lep spomin nanj, v moji jazzovski zbirki pa ima posebno mesto prav zaradi njega. Z Mahalijinim stihom »tako dolgo bom pela, da bom pustila sporočilo«, povezujem tudi Rokovo smučarsko kariero ter sporočilo meteorskega vzpona in sledi, ki jo je pustil v svetovnem smučanju. Ko je dosegel »stvaritev«, kot je imenoval svojo vrhunstvo, je zapustil svetovno sceno. Kot bi hotel sporočiti: z globusom sem dosegel svoj športni cilj – popolnost. Nikoli namreč ni tekmoval s tekmeci, ampak sam s seboj, smučanje pa je jemal kot estetsko pojmovanje sveta.

Za svet alpskega smučanja v osemdesetih je bil velik posebnež, tako po svojem športnem pristopu in filozofiji kot tudi vsesplošni razgledanosti. Bil je sveži obraz iz urbanega okolja, ki je s svojim intelektom razvedril monotonijo dolgočasnih serijskih zmagovalcev Ingemarja Stenmarka in Marca Girardellija. Bil je svetovljan, s katerim smo se novinarji lahko pogovarjali o književnosti, poduhovljeni glasbi, filozofiji. Sandy Caligiore, ameriški novinar iz olimpijskega Lake Placida, je navdušen nad njegovo zrelostjo zapisal, da se mu je zdelo, da mu je smučanje najpomembnejša postranska stvar v življenju. Takrat mu gotovo ni bila, ampak početje, v katerem je hotel uresničiti vse, s čimer ga je mati narava nagradila. Bil je vedno prijazen fant, ki mu je bil očetov pritisk včasih nadloga, mati pa vedno inspiracija.

Nobenega dvoma seveda ni, da Rokova zvezda še vedno sije. Doma pod vtisom njegove celovite osebnosti v polnem, na mednarodni sceni pa skozi prizmo rezultatov v primerno manjšem sijaju. Toliko kot pač so v smislu sodobnega športa svetle zvezde nekdanjih junakov belih strmin. In seveda toliko, kot sijejo zvezde naših junakov »bele simfonije« – Bojana Križaja, Mateje Svet, Jureta Franka, Jureta Koširja in ne nazadnje tudi še vedno »aktivne« Tine Maze. Tako kot je svet očarala izjemna serija petih zmag in kristalni globus, je mit o Roku naredila usoda, ki je opredelila življenjsko delo in slavo 27-letnih glasbenih nesmrtnikov Jima Morrisona, Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Kurta Cobaina, Janis Joplin in Amy Winehouse.

V Rokovi zgodbi je tudi veliko jamesdeanovskega. Pa ne zaradi uporništva, ampak samosvojosti in drugačnosti. Svoj intelektualizem in virtuoznost je znal predstaviti drugače, kot so to počeli njegovi smučarski sodobniki. Čeprav je bil kot stroj natreniran, naučen in izdelan, je bil v svojem početju vendarle ustvarjalen. Njegov naredil bom je bil največkrat pogojen z zakaj. Zvedav, kakršen je bil od malih nog, si je postavljal vprašanja, ki si jih drugi niso.

Roka Petroviča sem spoznal kot pametnega in za svoja najstniška leta odraslega moža. Izstopal je iz povprečja takratnega časa, bil pa je, na začetku in na koncu, vendarle le zelo prijeten človek, ki je imel dovolj široko znanje in voljo, da je do konca zelo natančno vedel, kaj bi rad.