Romøren: Naj se dvoboj za rekord nadaljuje v slogu Sergeja Bubke

Ne vem, zakaj, toda Walter Hofer očitno noče, da bi Vikersund obdržal svetovni rekord,« je zmajeval z glavo Erik, eden od številnih prostovoljcev, ki so nedolgo tega pomagali prirediteljem tridnevnega tekmovanja za svetovni pokal na največji letalnici na svetu. Čeprav smo mu med vožnjo proti skoraj uro oddaljenemu Drammnu oporekali z argumenti, je vztrajal pri svojem.

Erik, ki si vsako leto vzame dopust, da lahko po svojih močeh pomaga tudi na Holmenkollnu in atletskem mitingu v Oslu (»Za to razen zabave zadnji večer, na kateri nam ponudijo preostalo jedačo in pijačo, ne dobimo ničesar. Še bunde smo si morali kupiti.«), je svojo »tezo« utemeljeval s tem, da Hofer & Co. tiste dni v Vikersundu niso dovoljevali poletov prek 250 metrov. In to kljub temu, da je tudi njihov heroj, svetovni rekorder Anders Fannemel, v pogovorih za domače medije ponavljal, da bi se dalo poleteti celo 253 ali 254 metrov daleč. Da morajo odgovorni paziti na varnost skakalcev, ga ni zanimalo, kaj šele prepričalo.

Zanimivo, da je bilo podobne pritožbe, češ da pristojni pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) zapostavljajo Planico, v prejšnjih leti slišati tudi od nekaterih slovenskih ljubiteljev poletov v dolini pod Poncami. Janez Gorišek in njegov sin Sebastjan, ki sta se podpisala pod načrte obeh največjih letalnic, verjameta, da lahko na finalu svetovnega pokala v Planici med 17. in 20. marcem pade nov svetovni rekord. »V optimalnih razmerah lahko pravi skakalec, kakršnega imamo Slovenci v Petru Prevcu, poleti 252 metrov daleč,« sta povedala skorajda v en glas in pristavila, da se v Planici s pomočjo izkušene tehnične ekipe vedno potrudijo in odlično pripravijo velikanko, da ta omogoča dolge in varne polete.

Da imajo na (prenovljeni) letalnici bratov Gorišek bolj varne naklone kot, denimo, v Vikersundu, je bilo lepo videti tudi lani, ko je Prevc ob vzvratnem vetru v Planici pri 248,5 metra, kar je rekord slovenske velikanke, brez večjih težav doskočil v telemark. Za izjemen nastop si je tedaj od sodnikov prislužil tudi dve dvajsetici. Za primerjavo: le pol metra daljši polet je slovenski skakalni as na »pošasti«, kakor so Norvežani poimenovali svoj ponos, končal na hrbtu, potem ko se po sonožnem pristanku ni mogel obdržati na nogah.

Čeprav naj se največji letalnici po pravilih FIS med seboj ne bi razlikovali, določene razlike med njima vsekakor so in se jim seveda tudi ne da izogniti. Tako ima planiška malce daljšo odskočno mizo in za odtenek večji naklon (11,5 % : 10,8 %), medtem ko ima vikersundska za meter višje hrbtišče. Ker stojita v različnih okoljih, se razlikujeta tudi po klimatskih razmerah, v katerih se nahajata. Vikersund ima določene prednosti zaradi nižje nadmorske višine, zavoljo katere je zrak gostejši in posledično bolj primeren za letenje. Na drugi strani je glavni adut doline pod Poncami vzgornik, ki skakalcem pomaga do velikih daljav.

Prednost Planice je tudi v tem, da ima še precej rezerve, kar zadeva povečevanje naprave. Med njeno gradnjo se je Janez Gorišek izkazal z inovativnostjo, saj je niso poglabljali, ampak so jo »potegnili« višje v breg. Tako skakalci na njej ne letijo v globino oziroma v prepad, temveč v »daljino«. Ko bodo pri FIS dovolili povečanje višinske razlike od odskočne mize do najnižje točke skakalnice (U), ki zdaj ne sme presegati 135 metrov, se bo dalo planiško velikanko tako povečati, da se bo dalo poleteti celo 275 metrov daleč, sta prepričana Goriška.

Oba imata precej zaslug tudi za povečanje vikersundske »pošasti«, vendar ni veliko manjkalo, pa je sploh ne bi prenovili. Leta 2005 so se namreč na norveški smučarski zvezi ogreli za projekt velikanke v Rodkleivi nedaleč stran od znamenitega Holmenkollna. Ole Gunnar Fidjestøl, svetovni prvak v poletih iz Oberstdorfa '88 (zlato lovoriko si je priletel pred srebrnim Primožem Ulago), se je kot predstavnik Vikersunda tedaj s solznimi očmi vračal domov s sestanka v Trondheimu, saj je vse kazalo na to, da bo Vikersund izgubil bitko za letalnico. Slednjič so jo rešili politiki v Oslu, ki niso verjeli, da lahko velikanko v Rodkleivi zgradijo za dvajset milijonov evrov; navsezadnje so se »opekli« že s skakalnim centrom na Holmenkollnu, ki se je med prenovo bistveno podražil.

Potem ko so v glavnem mestu Norveške na sestanku, ki so ga imeli – mimogrede – v eni od cerkev, zavrnili Rodkleivo, je zeleno luč za povečanje dobil Vikersund. Fidjestøl je znova jokal, tokrat od sreče. S pomočjo lokalnega pokrovitelja Alberta Haehreja so po Goriškovih načrtih povečali »pošast« in se že leta 2011 veselili svetovnega rekorda, potem ko je Johan Remen Evensen odjadral do 246,5 metra. Štiri leta pozneje sta ga izboljšala Prevc (250 m) in Anders Fannemel (251,5 m). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je Fidjestøl, ki v Vikersundu opravlja vlogo vodje tekmovanja, pri vseh mejnikih znova le s težavo v sebi zadrževal solze radosti.

Nekdanji izvrstni letalec Bjørn Einar Romøren, ki od svoje športne »upokojitve« pri norveški zvezi deluje kot marketinški direktor za smučarske skoke, upa, da bodo najboljši smučarski skakalci svetovni rekord v Vikersundu in Planici izboljševali v slogu ukrajinskega skakalca s palico Sergeja Bubke – meter po meter. Ob tem je dejal, da je težko primerjati napravi med seboj. »Vikersundska je vkopana v skalovje oziroma je obdana z njim, planiška je nekoliko bolj izpostavljena, vendar obkrožena z gostim gozdom. V Vikersundu se leti pozno popoldne ali zvečer, v Planici zjutraj in dopoldne, vse pa ima svoje prednosti in slabosti,« je pojasnjeval 34-letni Norvežan.

Ker na novi planiški letalnici ni letel, ne ve, kakšna je v resnici, je pa od drugih slišal, da se precej razlikuje od stare velikanke. Podobno kot švicarski šampion Simon Ammann, ki je bil vidno razočaran, ko je pred leti izvedel, da bodo letalnico v dolini pod Poncami prenovili, je to obžaloval tudi Romøren, češ da je nova velikanka zagotovo izgubila določen čar. »Prejšnja je bila posebna, zlasti njena zaletna smučina s tremi grbinami, ki so meni pomagale, da sem pravočasno prišel v želeni položaj v počepu; to mi je namreč uspelo prav pri tretji grbini. Verjamem, da so imeli drugi zaradi teh težave, meni pa so ustrezale,« je omenil zvezdnik iz Osla in dodal, da je bila zanj popolna, čeprav starodobna. »Zame sam spust po zaletišču in polet niti nista bila tako strašna; najstrašnejša je bila štartna klop oziroma umik z nje, če zaradi premočnega vetra nisi dobil zelene luči,« se je še spomnil Romøren, ki si je leta 2005 v Planici s svetovnim rekordom (239 m) uresničil otroške sanje.