Ruske jezikovne finese vadi s Horošilovom

Smučarski trener Jani Hladnik je dvesto dni na leto zdoma, 150 jih preživi na snegu, preostali čas potuje. Z ruskimi tekmovalci, s katerimi sodeluje šesto leto, je najpogosteje v Avstriji, kjer imajo bazo za trening. Večinoma komunicirajo v ruščini. Všeč mu je ruski rock, tudi ruska narodna glasba, a nič se ne more primerjati s kakšno Avsenikovo vižo – predvsem takrat, ko jo zasliši daleč od doma.

Preden se je podal na delovne izzive v tujino, je Jani Hladnik treniral slovensko moško, pozneje še žensko reprezentanco. Potem ga je odneslo na Finsko. »Tudi Finci imajo bazo v Avstriji, saj ta ponuja najboljše razmere za trening. Žičničarji gredo na roko reprezentancam, kar v Sloveniji pogrešamo. V Avstriji je cela vas vesela, da prideš k njim – plačaš hotel, hrano, smučišče. V Sloveniji takega skupnega interesa ni. Če bi se v Kranjski Gori odločili zapreti eno progo za treninge, verjamem, da bi jo koristilo veliko ekip. Cela lokalna skupnost bi profitirala. Za uresničitev takega cilja pa je potrebna volja. V tujini je prisotna, v Sloveniji bo morda nekega dne,« smučarski trener Jani Hladnik ohranja optimizem. Z rusko reprezentanco je stacioniran v Werfenwengu, v hiši s 30 posteljami, fitnesom, kuhinjo ... V Rusiji je enkrat oziroma dvakrat na leto. Bil je na Sahalinu, v Murmansku, Moskvi in Sočiju. Letos načrtujejo kondicijsko vadbo v St. Peterburgu.

Opazil je, da so si Finci in Rusi podobni po načinu sprejemanja novih obrazov medse. »Oboji so zelo zaprti, Rusi še nekoliko bolj. Težko je prodreti do njih. Ko pa te sprejmejo, si njihov. So odkriti in neposredni. Ni zahrbtnosti in hinavščine kot v Sloveniji,« je dejal Hladnik, ki se je učenja ruskega jezika lotil s tečajem, preden je začel nov karierni izziv. Zdaj 80 odstotkov komunikacije opravi v ruščini. Če govorijo o podrobnostih, govori v angleščini. Tretji najboljši slalomist prejšnje sezone Aleksander Horošilov je njegov najboljši učitelj. »Popravlja me, če kaj narobe povem. Cirilico pa sem se naučil v vojski, ki sem jo služil v Srbiji. Rusi imajo sicer več črk, a sem se tega navadil,« je razkril sogovornik.

Naučiti jih je treba vse

K delu v ruski reprezentanci ga je povabil slovenski trener Urban Planinšek, ki je postavil nove temelje celotnemu reprezentančnemu sistemu. »Zdaj ga čaka drugo poglavje. Poudarek bo na delu trenerjev z mladim rodom v regijah. V svetovni pokal namreč prihajajo zelo neizdelani tekmovalci. Treba bo spremeniti njihovo miselnost. Namreč, zadovoljni so, če so najboljši v Rusiji, hkrati pa se jim ne zdi pomembno, ali je to trideseto, petdeseto ali stopetdeseto mesto v svetovnem pokalu. Trenerji so plačani in nagrajeni glede na svojo kakovost v ruskem prostoru. Skratka, to bo treba spremeniti,« je razmišljal sogovornik, ki se ta čas z vodstvom pogovarja o podaljšanju pogodbe do OI v Južni Koreji.

Največji uspeh je Hladnik požel s Horošilovom, prvim zvezdnikom reprezentance, ki se je v svetovnem pokalu šestkrat povzpel na stopničke. Sergej Majtakov in Stepan Zujev sta predčasno končala kariero, med obetavnejšima sta Aleksander Andrienko in Pavel Trihičev. »Tekmovalci so poslušni, vendar jih je vse treba naučiti – od športnega življenja do prehrane. V telesni pripravi lepo napredujejo. Za kondicijske treninge skrbi Samo Furlan. Fantje mu zaupajo,« je razkril in dodal, da je ruske in slovenske smučarje težko primerjati, ker imajo slovenski veliko več tehničnega znanja in snežne kilometrine, saj smučajo od otroštva. Razlikujejo pa se pri plačilu. Ruski tekmovalci lahko od smučanja normalno živijo. Prejemajo plačo od smučarske zveze in regije.

Pozorni na vsak evro

Veliko Rusov smuča rekreativno, predvsem srednji in višji razred. »Bogatejši počitnikujejo v evropskih smučarskih središčih, srečujemo jih povsod. Vendar pa jih je na stari celini manj, odkar je rubelj padel,« je opazil Hladnik. Koliko pa ruska javnost spremlja vrhunsko smučanje? »V medijih se je veliko poročalo o Aleksovih rezultatih in srebrni kolajni na ekipni tekmi na OI mladih. Še pred šestimi leti se na smučanje niso odzivali.« Koliko pa mlade pravzaprav vleče v ta šport? »Tudi v Rusiji je treba imeti podporo staršev. Podobno kot v Sloveniji – vsakdo si tega športa na vrhunski ravni ne more privoščiti.« Do OI v Sočiju je veljalo, da so v ruski reprezentanci v svetovnem pokalu lahko dobili, karkoli so si zaželeli. »Zdaj je treba biti pozoren na vsak evro,« je opozoril sogovornik.

Kondicijski trening Hladnikovi fantje opravljajo na različnih lokacijah – od Poreča do Planice. Med sezono Hladnik le izjemoma dovoli, da bi tekmovalce spremljali družinski člani. »Aleksa zmoti veliko stvari, odvračajo mu osredotočenost, zato takšno pravilo,« je utemeljil. Kakšen pa je najboljši ruski tekmovalec kot sodelavec? »Vsako stvar je treba dobro podkrepiti. Treba ga je prebrati, potem pa ga voditi,« je opisal njuno delovno razmerje.

Ko je še služboval v Sloveniji, je treniral tudi Tino Maze in Ano Drev. Kako doživlja uspehe Drevove v tej sezoni? »Ko sem treniral dekleta, se je bila očitna njena kakovost, zdelo se mi je, da sta skupaj z Matejo Robnik za v vrh. A tedaj se je ustavilo, njuna pot ni dosegla take razsežnosti. Zato sem zdaj res iskreno vesel njenega uspeha. Vem, da je tudi njen oče ob teh dosežkih najsrečnejši človek na svetu,« Hladnik privošči Drevovi vse dobro.

Prav tako opazuje tudi smučarje. Prepričan je, da so stopničke Boštjana Klineta šele začetek zelo uspešnega niza prihodnosti, o Žanu Kranjcu, ki velja za tehnično vrhunskega, pa pravi, da bo moral še miselno dozoreti. Včasih k treningom svojih tekmovalcev pridruži tudi slovenske. Pred kranjskogorskimi tekmami se jim je pridružil Matic Skube. Bi se vrnil v slovensko smučanje? »Če bi imeli dovolj sredstev za izvedbo normalnega programa, bi,« je odgovoril trener, ki se z leti vse raje vrača domov, kjer ga vselej nestrpno čakata tudi njegova sinova.