Tiskane izdaje
Včeraj je Bojan Križaj praznoval 59. rojstni dan. Še vedno rad smuča, pravi, uživa v vsaki stvari, ki jo počne. Ali pa vsaj poskuša uživati, se takoj racionalno popravi. Še vedno raje odmerja besede, da jih ne bi bilo preveč. Tehničen tip, perfekcionist, prizemljen, čeprav nekoliko manj oster kot v tekmovalnih letih. Pogovarjala sva se v Cankarjevem domu, po prireditvi Športnik leta, ko sta priznanje spet osvojila dva prvaka snežnih športov, Tina Maze in Peter Prevc.
Koliko let je že minilo, odkar smo nazadnje navijali za vas in se drli kot nori, ko vam je uspelo?
Zadnjo tekmo sem odvozil spomladi leta 1988. Long time ago.
Bi se zdaj, če bi bili na začetku profesionalne smučarske kariere, odločili drugače? Vam je glede česa žal?
Za nobeno stvar, ki sem jih počel, mi ni žal, in če bi se spet prelevil v najstnika, bi moral zagotovo imeti veliko sreče, da bi lahko še enkrat doživljal vse tisto, kar sem doživel.
Če sem si prav zapomnil, ste bili trikrat razglašeni za športnika leta. (V resnici je bil petkrat, op. a.)
Ne vem, ne spomnim se.
Kakšen občutek vas je preveval danes, ko ste bili gost na razglasitvi najboljših športnikov za leto 2015?
Predvsem je to nagrada, ki jo prejmejo najboljši, fino pa je biti zraven, da srečaš ljudi iz svoje generacije in imaš priložnost stisniti roko zdajšnjim najboljšim. Obenem je vabilo na takšno stvar tudi neko priznanje tebi, upokojencu, da ima šport še vedno del tvojega pečata. Preprosto je prijetno biti zraven.
Kako se počutite v dneh, ko prihaja zima, z njo sneg in priložnost za smučanje? Vas to še razveseli, greste še smučat ali ste se zasitili?
Ne, nisem se naveličal, seveda še vedno hodim smučat, če le imam priložnost. Te priložnosti tudi dobesedno sam sebi ukradem, da le skočim na sneg.
Smučate še vedno zares, aktivno?
Zelo relativno je, kaj naj bi to pomenilo, vsekakor pa v smučanju še vedno uživam.
Ste posvojili karving, tehniko zarezovanja s smučkami? Kaj menite o tem načinu?
Industrija narekuje tempo, in preprosto - hočeš ali ne - ne moreš več smučati v starem slogu, ker ti pač ni več treba. Koliko karvaš in koliko ne, vidiš le, ko spet stopiš na stare smuči in kar naenkrat ugotoviš, da po starem ne znaš več. Letos sem imel priložnost, s slovensko demonstracijsko smučarsko vrsto sem bil na kongresu Interski v Argentini, kjer sem imel nastop s staro opremo. Bil je kar izziv, majčkeno sem moral narediti premik v glavi, se vrniti leta nazaj in zbuditi pozabljeno, nič več aktualno gibanje, da sem spravil tiste dolge smučke v smiselno zavijanje. Luštna epizoda je bila.
Vas kdaj zgrabi nostalgija za adrenalinskimi šampionskimi časi?
Ne. Človek pač odraste. Tekmovalnost sem pokopal tisti trenutek, ko sem nehal tekmovati. Še vedno pa grem rad smučat, uživam v vsaki stvari, ki jo počnem, ali pa vsaj poskušam uživati, in jo kot tako tudi jemljem.
Bili ste specialist za tehnične discipline z zelo pravilnim in lepim slogom. Kako ste prišli do njega?
Obstaja pregovor, ki ne velja le za šport: Kar se otrok nauči, to odrasli zna. Na srečo sem imel od prvih korakov na snegu zelo dobre učitelje smučanja, mislim, da je bilo to odločilno za mojo tehniko oziroma za čas, ko sem v tekmovalnem smučanju začel trdo trenirati.
Nikoli pa se niste resno poškodovali?
Bilo je nekaj manjših incidentov, a nič hujšega. Še najhujša je bila nezgoda tik pred nastopom v slalomu na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988, ki pa je tako rekoč pomenila izgovor, da sem lahko rekel hvala lepa, dovolj mi je te zgodbe, in le še simbolično končal tekmovalno sezono. To je bil pravzaprav konec moje kariere. Takrat sem si strgal sklepno ovojnico na kolenu in to je bilo v bistvu najhuje, kar sem si poškodoval.
Ste imeli srečo ali je bilo v vašem času tekmovalno smučanje glede poškodb prizanesljivejše?
Poškodbe so se nenehno dogajale, vendar je bilo bistveno več zlomov, danes pa je več natrganih vezi. Seveda je športnik toliko bolj ranljiv, kolikor je slabše telesno pripravljen. V tem smislu je bila pri meni zelo pomembna dobra fizična pripravljenost, verjetno sem bil s tega vidika malo bolj zaščiten.
Ste veliko kondicijsko trenirali?
Zelo veliko, ogromno.
Kako ste doživeli športno upokojitev? V pogovorih z nekaj vrhunskimi športniki sem slišal, da je lahko precej tesnobno, da nastane nekakšen vakuum.
Seveda je to velika prelomnica v življenju. Ko počasi prideš do spoznanja, da bo treba končati športno kariero, se znajdeš pred veliko dilemo, kaj bo potem. Kar naenkrat se preleviš v navadnega zemljana, začneš tako rekoč z ničle, v stvareh, ki jih vrhunski športniki po navadi ne (po)znajo. Takrat si zelo ranljiv in k marsikomu skočijo razni nepridipravi, izkoristijo slabost posameznika, in dejstvo je, da se potem takemu športniku slabo piše. Naivnost, neizkušenost in neznanje v novem svetu pomenijo za vrhunske športnike po koncu tekmovalne kariere veliko past.
Kako ste se lotili tega?
Jaz sem to mogoče naredil bolj plansko, na srečo sem imel okoli sebe dobre ljudi, ki so poskrbeli za tisti moj trenutek slabosti, mi pripravili teren in me vsaj delno zaščitili. Še danes sem jim hvaležen za to.
Nekaj vrhunskih smučarjev iz vaše generacije po koncu tekmovalnega obdobja ni imelo prav srečnega življenja.
Kar zgrozim se. Pogledam kakšno sliko iz tistih časov in me strese ob spoznanju, koliko jih ni več. To mi ne gre v glavo. Ljudje, s katerimi sem preživel več časa kot s svojo družino - preprosto ne morem verjeti, da jih ni več. S tem živeti ni preprosto. Je to urok ali kaj, nekaj zelo čudnega je v tem.
Kako gledate na to, kar se je dogajalo z njimi po koncu kariere, bi jim morala družba, država, ki se je hranila z vašimi in njihovimi uspehi, bolj pomagati?
Ah, ne vem, saj načeloma se je vsak izmed nas nekako znašel, vsak je po koncu kariere iskal lastno usmeritev, svojo novo priložnost, kakor koli že. Eni so bili bolj uspešni, drugi manj. Mislim pa, da se je enako dogajalo v drugih okoljih, drugih športnih panogah, eni pač imajo malo boljši občutek za realnost v življenju, ko se moraš postaviti na tla, eni imajo tako kot navadni ljudje tudi smolo v zakonu - takem in drugačnem, vendar bi težko posploševal, zakaj so se z mojimi sotekmovalci iz reprezentance dogajale tako nesrečne zgodbe.
Kako gledate na današnje profesionalno smučanje? Videti je, da gre zdaj veliko bolj na nož.
V resnici ni take razlike, proge so enako dolge z enakim številom vratc, tudi hitrosti so bolj ali manj enake, dejstvo je, da se je nekoliko spremenil le material oziroma oprema, ki narekuje drugačen tempo. Precej spremenjen je pristop, bolj znanstven je, več se ukvarjajo s prehrano ... Mogoče so bile v mojem času sile na ključne telesne sklepe, ki jih je treba pri tekmovalnem smučanju obvladati, nekoliko manjše, mislim pa, da je bil odmerek treninga enak, kot je zdaj.
V času vaših šampionskih uspehov niti še ni bilo profesionalizma v današnjem pomenu besede.
V Jugoslaviji nismo smeli biti profesionalci, čeprav smo resnici na ljubo to bili, saj smo vsi živeli od tega, vsi smo delali le to. Preprosto je bil sistem tisti, ki nam je prepovedoval, da bi bili formalno priznani profesionalci.
Vendar pa, sploh glede na prej omenjene jastrebe, danes smučarski profesionalec že težko zvozi brez menedžerja in povsem poslovno vodene kariere.
To je dejstvo. Šport se je veliko bolj skomercializiral, v igri je več denarja, čeprav, kot lahko vidimo, smetano poberejo le najboljši. Krog ljudi, ki v tekmovalnem alpskem smučanju vsaj razmeroma dobro zaslužijo oziroma zaslužijo veliko, je zelo ozek. Mogoče je bil v času mojega tekmovanja nekoliko širši, na račun tekmovalnega smučanja je lahko živelo več ljudi, tekmovalcev. Zdaj je postala tekma za goli vrh neizprosna.
Je v tem pogledu smučanje spet postalo elitni šport?
Ne bi rekel, tisti, ki se loti vrhunskega športa, nima z elito popolnoma nobene zveze. To je predvsem trdo delo. Elita se zabava nekje ob morju, na počitnicah in ga ne lomi s športom. Vrhunski šport pa je kruta stvar, res kruta stvar.
Zagotovo pa postaja smučanje spet tako drago, da si lahko tekmovalno kariero privoščijo le dovolj premožne družine.
To je verjetno v katerem koli športu, družina je vedno žrtev. Preprosto mora podrediti tempo vseh članov tistemu, ki se ukvarja s športom.
So tudi vas podpirali starši?
Absolutno, ves čas, oče je bil tudi sam smučar. Zagotovo je največja žrtev kariere tekmovalca njegova družina.
Kaj najraje počnete bolj v poslovnem smučarskem pogledu?
Še vedno sodelujem simbolično, kot nekakšen predstavnik oziroma, kot oni sami temu pravijo, ambasador v Elanu. To funkcijo si delim z Ingemarjem Stenmarkom, mislim, da nama obema to prija, verjetno pa prija tudi Elanu, ker se tako združuje preteklost z njihovo sedanjostjo - mislim, da je to super. Sicer s športom nimam nič več skupnega, razen tega, da se sam zase z njim še vedno veliko ukvarjam, čim več je mogoče, predvsem s smučarijo, pa tudi golf mi je pisan na kožo. Malo grem tudi na kolo in to so moje aktivnosti, včasih malo bolj intenzivne, včasih malo manj.
Veliko igrate golf? Se s Franzem Klammerjem še srečata?
Se srečava. Naša soseščina na avstrijskem Štajerskem ponuja veliko možnosti, zato se srečujemo na smučkah, letos poleti smo imeli skupaj eno kolesarsko turo, srečujemo pa se tudi na golfu. Luštno nam je in komaj čakamo na naslednjo priložnost, da se spet vidimo.
Golf zapelje marsikaterega vrhunskega športnika, kaj je za vas tako privlačnega pri tem športu?
Ne vem točno, v čem je čar. Mogoče tudi to, da lahko igraš sam s sabo. Ko sem se nehal aktivno ukvarjati z vrhunskim športom, sem svoje tekmovalne apetite pokopal, zato vse to počnem zgolj za zabavo. Verjamem, da je lahko s takim pristopom vsaka stvar, ki jo počneš, velik užitek.
Pravite, da ste pokopali tekmovalnost, vendar so današnji časi - ne le športni - izrazito tekmovalni. Kako jih doživljate?
To pa je borba iz dneva v dan. Ne poznam človeka, ki bi mu bilo postlano kar tako, na suho. Vsak ima težave, takšne ali drugačne, tudi pri meni ni izjeme, so obdobja, ko gre bolje, so obdobja, ko bi človek vse skupaj pustil in vrgel stran ... Ampak to je del vsakdanjosti.
Tržič je bil včasih ne le smučarska, ampak tudi motoristična in alpinistična prestolnica Slovenije. Kaj se je zgodilo z vašim mestom, bo še kdaj zasijalo v svoji zanimivi in dinamični podobi?
Zelo mi je žal, ampak Tržič je skoraj mesto duhov, industrija je propadla, organiziranega športa ni več. Umrla je Zelenica, umrl je motokros, umrl je Ljubelj (motoristična tekma na Ljubelju, op. a.) ... Katastrofa!
Verjamete, da bi bilo mogoče to bogato tradicijo kako obuditi?
Relativno dolgo, nekaj let, sem bil predsednik Smučarskega kluba Tržič. Ko je politika nehala financirati klubske športe iz državnega in posredno občinskega proračuna, Tržič preprosto ni imel nobenega finančnega zaledja več, ni bilo več industrije, ki bi lahko tako ali drugače podpirala šport, zato je zamrl. Hudo mi je zaradi tega, vendar v takšnih okoliščinah ni bilo nobene perspektive.
Čast Tržičanov rešuje deskar Žan Košir, ki je v lanski zimi osvojil vse tekmovalne lovorike. Se poznata?
Seveda, jaz sem gor rastel sto metrov od njegove hiše. Z njegovim stricem sva najboljša prijatelja. Vse imamo v zelo ozkem krogu.
