Tiskane izdaje
Vikersund – Peter Prevc je na najboljši poti, da si že predčasno zagotovi svoj prvi veliki kristalni globus v smučarskih skokih. Po sanjskem koncu tedna v Vikersundu ima namreč kot vodilni v skupnem seštevku že 572 točk (skoraj šest zmag) naskoka pred drugouvrščenim Nemcem Severinom Freundom. A 23-letnik iz Dolenje vasi pri Železnikih še naprej razmišlja le iz skoka v skok oziroma iz tekme v tekmo.
Kdaj ste nazadnje doživeli takšen pristanek, kot ste ga v nedeljskem finalu?
Ne spomnim se natančno, toda zagotovo kdaj poleti na treningu. Ko se znajdeš v takšnem položaju, se rešuješ, kakor se pač veš in znaš. Meni se je tokrat na srečo uspelo rešiti kolikor toliko dobro; tudi s pomočjo adrenalina, ki človeku pomaga premagati marsikatero oviro. Morda mi je v tem primeru pomagalo tudi to, da sem imel lani priložnost leteti z akrobatskim pilotom Petrom Podlunškom in se malo navadil na sile G, ki jih je bilo tudi tokrat kar nekaj.
Bodo morale vaše noge zaradi tega na kakšno posebno masažo?
Najprej je treba počakati, da se moje »stare« kosti ohladijo, potem pa bomo ukrepali naprej.
Čeprav ste se minule dni na vrhu zaletišča kar načakali, ste na štartni klopi delovali izjemno hladnokrvno. Mar imate sploh še kaj strahospoštovanja pred tako veliko napravo?
Če povem po pravici in upam, da se mi to ne bo maščevalo, zadnja dva dneva pri meni ni bilo kakšnega strahospoštovanja. Zame je bilo podobno kot na vsaki 120-metrski skakalnici, moral sem iti na polno in na srečo sem bil dovolj samozavesten, da sem nadzoroval telo, da ni naredilo kakšne napake.
Potem vikersundska letalnica za vas ni »pošast«?
Ne, ni bila.
Zaradi velike prednosti se vam tudi tekmecev ni treba več bati.
Strah v narekovajih je vedno navzoč. Ko, recimo, tekmo prvi skakalec – tako kot tokrat – odpre s poletom, dolgim skoraj 215 metrov, in se v nadaljevanju daljave še povečujejo, se seveda vprašaš, kje se bo to ustavilo. Ko slišiš, da drugi letijo zelo daleč, spoznaš, da si premagljiv, če si privoščiš že eno majhno napako. Takrat si rečem: »No, zdaj boš pa res moral prikazati zelo dober nastop, če boš želel kaj doseči.«
Čeprav neradi govorite o skupnem seštevku in velikem kristalnem globusu, vam bo v tej sezoni težko še kdo preprečil njegovo osvojitev. Ali že imate v glavi, kako boste proslavili trenutek, ko bo dokončno jasno, da je skupna zmaga vaša?
Ne, o tem še nisem razmišljal, čeprav sem se že zalotil, da so mi misli uhajale h globusu, da ga hočem in moram dobiti. Toda še zmeraj jih odrivam stran: dokler ne bo stoodstotno, če sploh bo, se s skupno zmago ne smem obremenjevati.
Glavni trener Goran Janus že pogleduje proti naslednjemu mejniku: rekordnim trinajstim zmagam v eni sezoni, ki jih je pozimi 2008/09 dosegel Avstrijec Gregor Schlierenzauer.
Pustimo rekorde pri miru. Če imaš preveč stvari v glavi, se ti lahko hitro kaj podre, zato moraš biti z mislimi le pri naslednjem skoku in naslednji tekmi. Kakor je zapisal tudi španski teniški as Rafael Nadal, je pomembna le naslednja točka.
Na norveški »turneji« ste po številu prvih mest (17) dohiteli in prehiteli Primoža Peterko ter tako postali najuspešnejši slovenski skakalec, kar zadeva posamične zmage v svetovnem pokalu. Kako ste vi doživljali moravškega »orla«?
Pravzaprav se ga sploh ne spominjam tako zelo. Prvo skakalno tekmo, ki sem jo gledal, je bila tista v Garmisch-Partenkirchnu leta 2003, ko je Primož zadnjič zmagal. Njegovega šampionskega obdobja, ko je povzročil pravo evforijo v domovini, pa nimam v spominu. Skakala tudi nisva prav veliko skupaj, saj je on zaključeval kariero, ko sem jaz svojo šele dobro začenjal v svetovnem pokalu, tako da sem ga bolj spoznaval v vlogi trenerja.
Kaj vam osebno pomeni, da imate od Slovencev največ zmag?
Za zdaj še nič. O tem še nisem prav veliko premleval. Imam še nekaj časa, da se vse skupaj malo umiri in v glavi bolj zasidra.
Kako gledate na slovesne podelitve brez himne, kakršne imajo praviloma na Norveškem?
Že v petek, ko sem samo gledal razglasitev ob zmagi Roberta Kranjca, se mi je vse skupaj zdelo čudno. A tako je pač tu. Je pa malo smešno, dajo ti pokal, potem ko naj bi – kakor je povsod v navadi – zaigrali Zdravljico, pa rečejo: »To je to, nasvidenje.«
Koliko imate po vseh tekmah in potovanjih še napolnjene »baterije«?
Če se ozrem na minulih deset dni, ki smo jih preživeli na Norveškem, se je zadnje dopoldne, ko sem šel teč, že poznala utrujenost, saj so bile noge težje. Verjetno so k temu svoje prispevale tudi skandinavske postelje, ki so za moj okus premehke, zaradi česar sem zvečer težko zaspal. Zato bo ponedeljkov prosti dan zelo dobrodošel, torkov kondicijski vložek pa bo prišel zelo prav tako nogam kot tudi glavi.
Kaj boste še počeli po vrnitvi domov?
Najprej si bom privoščil eno »rdeče« kosilo, potem bom šel pogledat starše, brata in sestri ter si malo odpočil. V torek bom po treningu za moč pripravil nove tekmovalne drese za finsko »turnejo«, sledila bo novinarska konferenca, potem moram zamenjati še avtomobil, v četrtek pa bo spet napočil dan odhoda.
Ali se – glede na to, da ste še zmeraj v fantastični formi in se za zdaj vse odvija kot po maslu – že veselite nadaljevanja sezone na »normalnih« skakalnicah?
Lahtija, kjer bomo imeli konec tedna naslednje preizkušnje, še nisem imel v mislih. Tamkajšnja naprava je »malenkost« manjša od vikersundske. Ker bo na njej že v petek prva tekma, se bo treba hitro prilagoditi nanjo.
Kako komentirate izjemno zanimanje za finale v Planici ter razprodana stojišča za tamkajšnjo sobotno in nedeljsko preizkušnjo?
Upam, da bodo dali prireditelji še kakšne vstopnice v prodajo, kajti verjamem, da je marsikoga presenetilo, da so vstopnice že pošle; zlasti tiste, ki so jih bili vajeni kupiti kakšen teden pred prireditvijo ali celo na prizorišču samem. Upam, da bo res toliko ljudi, kot jih napovedujejo.
